Klinika za male živali



		MALA ŠOLA PASJE VZGOJE - članki o vzgoji Piše Mag Sabina Stariha Pipan, dr.vet.med. Psiček skokec »Nosne zadeve« Moč pogleda Malo za šalo, malo za hec… »Relaks!« Dotik – nos, šapa in še kaj… »Odnašalci« »Tarcanje« »Plen«



		AKUPUNKTURA PRI PSIH članek STERILIZACIJA posledice in zakaj se priporoča



		PARAZITI IN BOLEZNI Klopi in klopne bolezni Bolhe Srčna glista - Dirofilaria Immitis Črevesni zajedavci

KLOPNE BOLEZNI PRI PSU

Maja Brložnik, dr.vet.med.
PRVA-K, Klinika za male živali, Gorkičeva 6, 1000 Ljubljana. Revija Kraševec, št.20, marec 2011.

U V O D

Najpogostejše klopne bolezni, ki se pojavljajo pri psih v Sloveniji, so borelioza, anaplazmoza in babezioza. Te bolezni se ne prenašajo z živali na žival z dotikom ali po zraku, ampak je glavni prenašalec klop. Teoretično je možna okužba s transfuzijo, prek placente, z ugrizom in/ali semenom.
Vse omenjene bolezni se pojavljajo tudi pri ljudeh, vendar nam okužene živali ne predstavljajo neposredne grožnje. Za okužbo so potrebni lačni ali le delno nahranjeni klopi, ki pa jih žival lahko prinese v naše okolje.
Za okužbo psa je potrebno, da je klop pritrjen na psu vsaj 24 h, zato je izjemno pomembno, da klopa odstranimo takoj, ko ga najdemo. Delno nahranjen klop predstavlja večje tveganje, saj je v tem primeru za prenos bolezni potreben krajši čas hranjenja.
Bolezni lahko imajo določene značilnosti, vendar so znaki pogosto neznačilni. Psi so lahko samo bolj utrujeni in/ali neješči. To pa so lahko znaki mnogih bolezni, zato je diagnozo nemogoče postaviti samo na podlagi klinične slike, brez dodatnih krvnih preiskav. Najbolj znana diagnostična metoda je določanje protiteles v krvi, ki pa ni vedno zanesljiva. Protitelesa nastajajo, ko pride imunski sistem živali v stik s povzročiteljem bolezni. Zvišana raven protiteles še ne pomeni bolezni, ampak le, da so bili psi v stiku s povzročiteljem. Tudi ko je povzročitelj izločen iz telesa, ostanejo protitelesa še nekaj časa zvišana. Po drugi strani pa je povzročitelj bolezni lahko vzrok za klinično sliko, nivo protiteles pa še ni zvišan.
Klopne bolezni so včasih ozdravljive, včasih le obvladljive, v nekaterih primerih imajo obolele živali posledice bolezni celo življenje. Kljub ustreznemu izboru zdravil, njihovih odmerkov in dolžine zdravljenja se pogosto soočamo s številnimi zapleti, predvsem tistimi, ki so posledica odziva imunskega sistema gostitelja. Pozno diagnosticirane in hujše oblike bolezni se lahko končajo s smrtjo, zato je izjemno pomembno, da bolezni preprečimo z zaščito živali pred klopi.

na vrh

B I O L O G I J A K L O P O V

Klopi (Ixodoidea) spadajo v deblo členonožcev (Arthropoda), razred pajkovcev (Arachnida) in red pršic (Acarina). Razdeljeni so v 3 družine in vse tri vrste klopov, ki so v Sloveniji pomembnejši prenašalci bolezni, spadajo v družino trdih ali ščitastih klopov (Ixodidae). To so gozdni klop (Ixodes ricinus), pasji klop (Rhipicephalus sanguineus) in severni ornamentirani klop (Dermacentor reticulatus).
Klopi se od ostalih pršic razlikujejo predvsem po telesni velikosti in specializiranem obustnem aparatu, ki je prilagojen za sesanje krvi. Veliki so od enega do 30 mm, pri čemer je njihova velikost odvisna od nahranjenosti. Najopaznejši del obustnega aparata je koničast »jeziček« (hipostoma), ki je po vsej površini porasel z ostrimi, nazaj ukrivljenimi zobci in s pomočjo katerega se klop pritrdi na gostitelja. Glavni čutilni organ, s katerim klop najde ustrezno mesto za prehranjevanje, pa je Hallerjev organ, ki se nahaja na stopalcih prvega para nog. V njem so zbrani kemoreceptorji različnih tipov. Oči so pri mnogih vrstah zakrnele. Poleg Hallerjevega organa sodelujejo pri iskanju gostitelja v glavnem mehanoreceptorne dlačice, ki poraščajo telo in so občutljive na dotik in zračne premike. Posebne žleze z izvodilom ob ustih izločajo slino, v kateri so encimi, zaviralci strjevanja krvi in imunskega odziva ter blag anestetik.
Klopi so kozmopolitska skupina, najdemo jih na vseh celinah, razen na Antarktiki. Uvrščamo jih med obligatne ektoparazite. Zajedajo ptice, sesalce, plazilce in dvoživke. V ekosistemu so pomembni tudi kot prenašalci povzročiteljev različnih bolezni. Prenašajo različne mikroorganizme: viruse, bakterije, praživali, gliste idr. Ti se ob piku s klopovo slino izločijo v krvni obtok gostitelja, lahko tudi več različnih patogenov naenkrat. Klopova slina vsebuje snovi, ki zavirajo gostiteljev imunski odziv. Klinična stanja pri psu, povezana s klopnim parazitizmom, so babezioza, monocitna erlihioza, anaplazmoza (granulocitna erlihioza), ciklična trombocitopenija, rocky mountain spotted fever, ameriška pasja hepatozoonoza, lymska borelioza, klopna paraliza, zastrupitev, preobčutljivost in slabokrvnost zaradi izgube krvi.
Življenjski krog ščitastih klopov ima 4 razvojne stopnje: jajčece, ličinko, nimfo in odraslo žival. Nekateri ščitasti klopi imajo življenjski krog z enim, nekateri z dvema gostiteljema, nekateri, med njimi vsi omenjeni prenašalci bolezni v Sloveniji, pa imajo življenjski krog s tremi gostitelji. Ixodes ricinus in Dermacentor variabilis parazitirata različne gostitelje, Rhipicephalus sanguineus pa v vseh treh razvojnih oblikah zajeda psa.
Vmes med razvojnimi stopnjami se klop levi. Odrasla samica se hrani nekaj dni, potem zapusti gostitelja in izleže v okolju več deset tisoč jajčec.
Vse razvojne stopnje prezimijo v odpadlem listju in zgornji plasti zemlje. Klopi postanejo aktivni, ko doseže dnevna temperatura vsaj 7oC, temperatura prsti pa vsaj 4oC, torej približno od marca do oktobra.
Prilagoditve klopov, zaradi katerih so ti tako zelo nevarni prenašalci bolezni, so: dolgoživost, sposobnost stradanja in slabih življenjskih pogojev, prezimovanje različnih razvojnih stopenj, velika reproduktivna kapaciteta, sposobnost oslabitve gostiteljevega imunskega sistema z raznimi sestavinami sline, počasna znotrajcelična prebava krvi, itd. Za razširjenost in ohranjanje klopnih bolezni so bistvenega pomena gozdne živali, ki so rezervoar bolezni, in pa preživetje povzročiteljev v različnih razvojnih stopnjah klopov. Okužena samica izleže okužena jajčeca in vse razvojne oblike prenašajo okužbo na živali, ki jih parazitirajo. Mnogi gostitelji in klopi so okuženi z več klopnimi boleznimi.
Ličinke klopa Dermacentor variabilis se ponavadi hranijo na majhnih sesalcih, kot so podgane in miši, nimfe pa najdemo na psih, zajcih in drugih srednje velikih sesalcih. Odrasli klopi se hranijo na psu, konjih, kravah in drugih velikih sesalcih, vključno s človekom. Klop lahko povzroči klopno paralizo ali pa prenaša pražival Babesia canis, ki povzroča babeziozo.
Vrsta klopa, ki v vseh razvojnih stopnjah zajeda pse, je Rhipicephalus sanguineous, ki pogosto naseljuje pasja prebivališča. To je za lastnike psov zelo mučno, saj jih je težko odstraniti. Rhipicephalus sanguineus prenaša bakterijo Ehrlichia canis, ki povzroča pasjo monocitno erlihiozo (zaenkrat še nepotrjena v Sloveniji) in pražival Babesia canis, ki povzroča babeziozo.
Ixodes ricinus, ki parazitira na jelenjadi, psih, miših, vevericah, mačkah in človeku je v Evropi najpomembnejši prenašalec bakterije Borrelia burgdorferi, ki povzroča lymsko boreliozo, in bakterije Anaplasma phagocytophilum, ki povzroča granulocitotropno anaplazmozo.

Slika 1 in 2: Ixodes ricinus (sliki prispeval dr.Trilar)

Slika 3: Dermacentor reticulatus (sliko prispeval dr.Trilar)

Z A Š Č I T A P R E D K L O P I

O učinkovitosti različnih pripravkov, ki delujejo proti klopom, je narejenih mnogo raziskav. Trenutni podatki kažejo, da so najučinkovitejši akaricidi amitraz, fipronil in permetrini.
Na voljo so ovratnice, razpršila in posebne raztopine, ki se jih nanese na kožo med lopatice. Nobena zaščita ne deluje, če se je ne uporablja redno in/ali brez upoštevanja navodil. Prav tako so mnogi pripravki, ki jih lahko kupimo, neučinkoviti, zato se lastniki psov posvetujte z veterinarjem, katero sredstvo je primerno za vašega kužka. Nekatere zeliščne kapljice, za katere nekateri menijo, da so za pse manj škodljive, so pogosto neškodljive tudi za klope in druge zunanje zajedalce.
Raztopine, ki se jih nanaša na kožo med lopatice, so zelo učinkovite prve 3 tedne po aplikaciji, učinkovitost v 4. tednu pa se zmanjša na 95 odtotkov in manj. Na to vpliva kopanje, izpostavljenost večjemu številu klopov v okolju, občutljivost različnih vrst klopov na akaricide itd..
Pomembno je upoštevati navodila: pri nekaterih raztopinah in razpršilih pes 4 dni pred in po aplikaciji ne sme biti moker, odmerki naj ustrezajo teži živali, nanašamo jih neposredno na kožo in ne na dlako itd.
Ker zaščita proti klopom ni vedno 100 odstotna, redno pregledujmo kužkovo kožo. Če najdemo klopa, ga takoj odstranimo, saj je to izjemnega pomena pri preprečevanju bolezni.
V nekaterih primerih je potrebno uničevanje klopnih habitatov (trava, plevel, listje, grmovje), pršenje akaricidov v razpoke in špranje med pasjimi kletkami. Ljudje ki živijo ob gozdu, lahko med svojo parcelo in gozdom nasujejo pesek, saj po njem klopi ne lezejo radi.
Če psa zaščitimo pred klopi, je verjetnost, da bo zbolel za katero od klopnih bolezni zelo majhna.

B O R E L I O Z A

Lymska borelioza je posledica okužbe z bakterijo Borrelia burgdorferi, ki spada v red spirohet. To so izredno gibljive, spiralno zavite bakterije z bički, ki so velikosti 5-30 µm × 0,2-0,3 µm.
V Sloveniji je bolezen stalno navzoča (endemična), ocenjuje se, da je kužnost klopov, odvisno od pokrajine, od 10 do 30 odstotna. Glavni prenašalec je klop Ixodes ricinus. Rezervoar te bakterije so različne divje in domače živali, predvsem miši in drugi glodalci, srne, ovce, domače govedo in konji, pri katerih poteka okužba večinoma brez bolezenskih znakov. Ocenjuje se, da v področjih, kjer je okuženost klopov 50 odstotna, zboli manj kot 10 odstotkov psov, ki jih piči klop. Gostiteljeve imunske reakcije preprečijo večino okužb. V endemičnih področjih je serološko pozitivnih tudi do 75 odstotkov živali, le od 5 do 10 odstotkov pa jih dejansko zboli.
Klopova slina, ki spremlja borelije pri vnosu v kožo, vsebuje snovi, ki zavirajo imunski odziv na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo v koži ter potujejo v različne dele telesa.
Pri živalih se okrog mesta, kjer se hrani okužen klop, ne pojavi kolobar, ki je tako značilen za okužbo pri ljudeh. Ko je borelija enkrat v telesu, se pogosto ''potuhne'' in se obnaša kot perzistentni patogen - z zdravili je ne moremo odstraniti, lahko le blažimo znake bolezni, ki se pogosto ponavljajo.
Za prenos bolezni je potrebno, da se klop hrani na psu od 1 do 2 dni. Inkubacijska doba ni znana, predvideva se, da izbruhne bolezen med 2 in 6 mesecev po okužbi.
Resnost bolezni je odvisna od patogenosti povzročitelja in odpornosti živali. Bolani psi imajo vročino, šepajo na različne okončine, imajo otekle in/ali vnete sklepe, povečane bezgavke, so neješči, oslabeli, utrujeni in podobno. Lahko se razvije bolezen ledvic, srca, živčnega sistema ali drugih organov.
Če se pojavi ledvična bolezen imenovana boreliozni glomerulonefritis, je prognoza slaba, saj depoziti imunskih kompleksov v glomerulu povzročijo odpoved ledvic. Prizadeti psi veliko pijejo in lulajo, hujšajo, bruhajo in imajo drisko.
Diagnozo postavimo na podlagi klinične slike in serološke preiskave. Žal ni specifičnih hematoloških ali biokemijskih sprememb, ki bi bile značilne za boreliozo, čeprav lahko včasih v urinu, cerebrospinalni in sklepni tekočini najdemo dokaze vnetnih sprememb. Prisotnost protiteles lahko kaže na bolezen ali pa le morebitno izpostavljenost povzročitelju.
Lymska borelioza je najverjetneje prediagnosticirana, saj, kot rečeno, prisotnost protiteles lahko označuje samo izpostavljenost in ne nujno bolezni. Prisotnost bakterije lahko v nekaterih primerih dokažemo z detekcijo nukleinske kisline (s PCR metodo).
Zaradi težavnosti diagnosticiranja borelioze, se pogosto uporablja empirično zdravljenje (diagnostična terapija). Izboljšanje bolezni nastopi 2 dni po začetku zdravljenja. Raba kliničnega izboljšanja po zdravljenju kot osnova za diagnostiko borelioze je prav tako težavna saj vročina, oteklina sklepov in šepanje spontano izginjajo in se zopet vračajo.
Bolezen zdravimo s protimikrobnim zdravilom, najpogosteje z doksiciklinom (5 mg/kg), pri mlajših živalih uporabljamo amoksicilin (20 mg/kg). Poleg antibiotikov se uporablja še nesteroidne analgetike ali glukokortikoide v zelo nizkih dozah. Zdravljenje klinično zdravih serološko pozitivnih psov je sporno
Cepivo, ki je na trgu, je učinkovito proti ameriškim podvrstam borelij, pri nas ga odsvetujemo zaradi izjemne različnosti podvrst bakterij in posledično slabe imunosti cepljene živali oziroma majhne učinkovitosti cepiva.
Preventiva bolezni je zaščita pred klopi.

Slika 4: Urinski sediment živali z borelioznim glumerulonefritisom (granulirani cilindri, repate celice, levkociti, eritrociti, semenčece)

na vrh

A N A P L A Z M O Z A

V Sloveniji se po do sedaj znanih podatkih pojavlja izključno Anaplasma phagocytophilum, ki povzroča pasjo granulocitotropno anaplazmozo (včasih znano pod imenom erlihioza). Je gramsko negativna, negibljiva elipsoidna bakterija, velikosti 0.2 do 2 µm, ki napada nevtrofilce. V Evropi razširjenost bolezni sovpada s poseljenostjo klopa Ixodes ricinus, ki prenaša tudi borelijo, sočasne okužbe klopa z obema bakterijama so pogoste.
Rezervoar bolezni so številne živalske vrste, na katerih se hrani klop: mali gozdni sesalci (miši, rovke, voluharice), jelenjad (srne, jeleni, gamsi) in domače živali (ovce, koze, konji, psi). Izbruhi bolezni so sezonski in sovpadajo s porastom števila klopov (spomladi in jeseni).
Najkrajši čas hranjenja klopa, ki je potreben za okužbo, je 36 do 48 h. Bakterija se pritrdi na receptorje, ki so na membrani nevtrofilca in z endocitozo vstopi v celico. V celici se množi, kar oblikuje v celici t.i. morulo, ki jo lahko vidimo z mikroskopom (1 do 40 odstotkov nevtrofilcev vsebuje morule, ki so prisotne od 5 do 9 dni.).
Inkubacijska doba je 8 do 14 dni.
Klinični znaki bolezni so lahko zelo različni in nespecifični. Oboleli psi so najpogosteje otožni, oslabeli, imajo zvišano telesno temperaturo in zavračajo hrano. Približno pri polovici obolelih psov je opazno, da se neradi gibajo, so okorni in šepajo. Redkeje imajo povečane bezgavke, vranico ali jetra. Lahko imajo epileptične napade, so ataksični, bruhajo, imajo drisko ali znake obolenja dihal.
S preiskavami krvi najpogosteje ugotovimo trombocitopenijo, pojavi se pri 80 odstotkih obolelih psov. Na začetku je mnogo živali limfopeničnih, kasneje se lahko razvije reaktivna limfocitoza. Pri mnogih psih se pojavi tudi eozinopenija, blaga anemija, hipoalbuminemija, hiperglobulinemija in zvišana alkalna fosfataza v krvi.
Simptomi obolenja so najverjetneje predvsem posledica imunskega odgovora gostitelja in ne neposrednega delovanja bakterije. Včasih akutna faza bolezni mine brez zaznavnih kliničnih simptomov.
Kliničnih znakov anaplazmoze se pogosto ne da razločiti od znakov lymske borelioze, v obeh primerih gre tudi za istega prenašalca bolezni in isto geografsko razširjenost obeh bolezni. Psi s sočasno okužbo anaplazme in borelije zbolijo za resnejšo obliko bolezni.
Diagnozo lahko postavimo z mikroskopsko identifikacijo morul v krvnih nevrofilcih. Protitelesa začno rasti 2 do 5 dni po pojavu morul. Detekcija nukleinske kisline (PCR) je bolj občutljiva od mikroskopske identifikacije, vendar je še vedno premalo zanesljiva. Pomagamo si s serološko metodo merjenja protiteles v krvi. Protitelesa ostanejo navzoča še leto dni po okužbi, zato kažejo le na preteklo izpostavljenost organizmu. Sam serološko pozitiven rezultat torej ne pomeni nujno tudi obolenja in s tem v zvezi obstaja upravičen dvom, ali v takih primerih žival sploh zdraviti. Zdravljenje je priporočljivo, kadar pri serološko pozitivni živali ugotovimo klinična in/ali hematološka odstopanja. V primeru nizkih vrednosti protiteles se svetuje ponovno merjenje čez 3 do 4 tedne, saj naraščanje vrednosti dokaže svežo okužbo.
Ugotavljanje vrednosti specifičnih protiteles med ali po zaključenem zdravljenju ni smiselno, saj vemo, da ta ni odvisen od učinkovitosti zdravljenja.
Bolezen zdravimo najpogosteje z doksiciklinom (5 mg/kg/12h) 3 do 4 tedne.
Preventiva je zaščita pred klopi in odstranjevanje pritrjenih klopov prej kot v 36 urah.
Zaščitnega cepljenja ni.
Več kot 70 odstotkov psov po svetu ima potrjena protitelesa proti bakteriji Anaplasma phagocytophilum. Sumi se, da gre za prehladom podobne okužbe, ki potekajo brez razvitih znakov bolezni. Anaplazma poteka akutno in ne teži k manifestaciji kronične bolezni kot borelioza ali monocitna erlihioza, ki jo povzroča Erlichia canis. O kronični obliki bolezni ni poročil. Strokovna literature omenja, da zdravljenje z doksiciklinom odstrani anaplazmo iz telesa, ponavljajo pa se lahko imunsko mediirani procesi.
na vrh

B A B E Z I O Z A
Brložnik M, Šimundič M. Babezioza pri psu. XX. simpozij o aktualnih boleznih malih živali, Debeli rtič 2007.

Praživali iz rodu Babesia so krvni paraziti, ki napadajo eritrocite in povzročajo njihov razpad. Prenašajo jih klopi, možna je tudi okužba s transfuzijo, prek nesterilnih kirurških inštrumentov, igel, z ugrizom in prek placente.
Opisani sta predvsem dve vrsti babezij, s katerima se lahko okuži pes: Babesia canis in Babesia gibsoni.
B. gibsoni je manjša, velikosti 1-2´3-4 mm, okrogle do ovalne oblike, v eritrocitih jo najdemo posamično. Glavni prenašalec je klop Rhipicephalus sanguineus.
B. canis je večja, velikosti 2.4-3´4-5 mm, v obliki solze oz. hruške, v eritrocitih jo najdemo ponavadi v parih, lahko pa tudi posamično ali v večjem številu. V Evropi se pojavljata B. canis vogeli (klop Rhipicephalus sanguineus) in B. canis canis (klop Dermacentor reticulatus).
V zadnjih letih opažamo porast primerov babezioze pri psih zaradi vse pogostejših migracij psov na endemična področja v tujini in zaradi večje okuženosti klopov z babezijo v Sloveniji.
Za okužbo psa z babezijo je potrebno, da se klop hrani na psu vsaj od 2 do 3 dni. Inkubacijska doba pri akutni obliki bolezni je 10 do 20 dni.
Pogosti klinični znaki bolezni so letargija, depresija, anoreksija, vročina, blede sluznice, povečane bezgavke in temno obarvan urin. Z laboratorijskimi preiskavami najpogosteje ugotovimo hemolitično anemijo, trombocitopenijo, levkocitozo, hemoglubinurijo in bilirubinurijo. Blaga oblika bolezni lahko preide v kronično, ki lahko ob stresu izbruhne v akutni obliki. Živali s hujšo obliko bolezni so lahko zlatenične in imajo koagulopatijo, imunsko hemolitično anemijo, hemokoncentracijo, hipotenzijo, hepatopatijo, akutno odpoved ledvic, moteno delovanje centralnega živčnega sistema, hipoglikemijo, pankreatitis in akutni respiratorni distresni sindrom.
Diagnozo babezioze potrdimo z mikroskopsko identifikacijo praživali v eritrocitih, serološkim testiranjem in detekcijo nukleinske kisline (PCR test). Pozitivni krvni razmaz pomeni zanesljivo diagnozo, z negativnim pa bolezni še ne izključimo, saj so lahko praživali v eritrocitih v zelo majhnem številu in jih zato ne najdemo v krvnem razmazu. Slednje je še posebej pogosto pri kronični obliki bolezni.
S serološkim testiranjem se določa vrednost protiteles proti babeziji. Serološka preiskava ni vedno zanesljiva. Vrednost protiteles je namreč lahko še zvišana, ko babezij ni več v telesu ali obratno; babezija je vzrok za klinično sliko, protitelesa pa še niso zvišana. Ena od raziskav je pokazala, da pri 36 odstotkih psov s parazitemijo protitelesa niso bila prisotna.
Zdravila za zdravljenje babezioze so imidokarb-dipropionat, diminazen aceturat, fenamidin-izetionat, atovaquone idr. V Sloveniji ni registriranega zdravila proti babeziji.
Če se pri psu pojavi še imunska hemolitična anemija, ga zdravimo tudi z glukokortikoidi, v primeru dispnoe, tahikardije ali padca hematokrita pod 15 odstotkov pa s transfuzijo in tekočinsko terapijo.
Prognoza je odvisna od vrste babezije in gostiteljevega imunskega stanja. Hujše oblike z zapleteno klinično sliko imajo slabšo prognozo, lahko se končajo s smrtnim izidom.
Preventiva je zaščita pred klopi. Obstaja cepivo proti babeziozi (PirodogO, Francija), ki pri nas ni registrirano.
na vrh

OPIS BOLEZNI IN ZDRAVLJENJA PRI KRAŠKI OVČARKI

Kraška ovčarka Flora, stara 3 leta, je nenadoma postala apatična in neješča, iz gobčka ji je tekla slina. Po 3 dnevih je obiskala veterinarsko kliniko in ugotovili smo, da ima zvišano temperaturo (39.2oC), povečane bezgavke, blago povečano vranico in bledorumene sluznice. S hematološkimi preiskavami smo ugotovili anemijo (hematokrit 16%, referenčna vrednost 37 - 55 %) in levkocitozo (36.3 ´ 109/L, referenčna vrednost 5.5 - 16.9 ´ 109/L), z biokemijskimi preiskavami pa hiperglobulinemijo (59 g/L, referenčna vrednost 0 - 45 g/L) in hiperbilirubinemijo (60 µmol/L, referenčna vrednost 0 - 15 µmol/L). Analiza urina je pokazala hemoglobinurijo, bilirubinurijo, hematurijo, proteinurijo, bilirubinske kristale in granulirane cilindre. V razmazu krvi, vzete iz periferne žile na uhlju, smo našli v eritrocitih hruškaste praživali (Babesia canis) in skupke aglutiniranih celic.
Floro smo zdravili z imidokarb-dipropionatom, infuzijo, širokospektralnim antibiotikom ter drugo podporno terapijo (ranitidin, železo, vitamin B12). Zaradi razvoja imunske hemolitične anemije smo dodali še prednisolon. Mesec dni po začetku terapije je psička okrevala in je spet živahna in nagajiva kot pred začetkom bolezni.

Slika 5: Kraška ovčarka flora

Slika 6: hruškaste praživali v eritrocitu

ZAKLJUČEK

Večina psov z okužbo mikroorganizmov, ki jih prenašajo klopi, kaže neznačilne znake bolezni, zato nima nekega resnega smisla, da bi si si lastniki psov skušali zapomniti prav vse klinične znake bolezni. Pomembno pa je vedeti, da lahko za utrujenostjo vašega psa morda stoji resna bolezen in zato ne čakajte, da se začne kužek počutiti bolje, ampak obiščite veterinarja, ki bo, ob sumu na morebitno klopno bolezen, opravil potrebne preiskave.

BOLHE

OPIS BOLH

Bolhe so red žuželk, ki zajedajo na sesalcih in ptičih. Opisanih je okoli 2500 vrst. Bolham med drugim v skrajnem primeru lahko kot gostitelj ustreza tudi človek. Najlaže jih prepoznamo po dolgih skakalnih nogah in odsotnosti kril. Njihovi piki so živalim in človeku neprijetni, nevarnost pa predstavljajo predvsem kot prenašalci raznih bolezni ter povzročitelji alergijskih reakcij. Poleg zajedavskih uši so bolhe edini red žuželk, v celoti specializiran na zajedavstvo.
V Sloveniji je opisanih 52 vrst bolh, dejansko število vrst pa ocenjujejo na okoli 70. Največ vrst živi na malih sesalcih, ki so tudi najbolj raziskane. Najbolj znane pa so človeška, pasja in prašičja bolha.

ŽIVLJENJE BOLH

Samica izleže v svojem življenju nekaj 100 do 1000 snežno belih jajčec, bodisi na gostitelju, bodisi v njegovem gnezdu. V tednu ali dveh se izležejo ličinke, ki spominjajo na majhne črvičke. Te se prehranjujejo z odmrlim organskim materialom in ne vplivajo na gostitelja neposredno. Ličinke mnogih vrst kljub temu za razvoj potrebujejo kri in dobijo jo lahko iz iztrebkov odraslih bolh, ki živijo na bližnjem gostitelju. Bolšji iztrebki namreč vsebujejo delno prebavljeno kri.
Po dveh ali treh tednih se ličinka dvakrat levi. Zaprede v kokon in se preobrazi v predbubo, nato pa se še enkrat levi znotraj kokona in postane buba. Stadij bube traja različno dolgo. Trajanje je odvisno predvsem od temperature, tako da nekatere bolhe tudi prezimijo kot bube. Tiste, ki zajedajo na sesalcih, se na račun njegove telesne toplote pogosto razmnožujejo skozi vse leto, le pozimi je življenjski cikel nekoliko daljši. Bolh ne najdemo višje od 1500 m nadmorske višine, na suhih območjih ali pri temperaturah pod 4 in nad 35 °C. Običajno se izogibajo tudi vode. Kjer pa so pogoji zanje idealni, pa se lahko velikokrat razvijejo v nerešljivo in nadvse nadležno težavo. Nove odrasle bolhe najdejo gostitelja na podlagi toplote, ki jo oddaja. Preden se izmotajo iz kokona, potrebujejo mehanski dražljaj, s čemer zagotovijo, da je gostitelj v bližini. Ob odsotnosti ustreznega dražljaja lahko mirujejo več mesecev, zaradi česar se dogaja, da stara zapuščena zgradba “oživi” z bolhami, ko se nekdo spet vseli vanjo.

Večina vrst bolh se lahko prehranjuje s krvjo različnih živali, a kljub temu izražajo preferenco do svojega “običajnega” gostitelja, ki ga zaznajo z vohom in v bližini katerega preživijo vse življenje. Brez hrane lahko preživijo več mesecev, vendar mora samica zaužiti obrok krvi preden lahko proizvede jajčeca. Naenkrat izleže 6-10 jajčec, nato mora ponovno priti do krvi. Sploščenost telesa jim omogoča, da se tesno pritisnejo k telesu gostitelja, zaradi česar jih je težko odstraniti, pri čemer jim koristi tudi zelo trden skelet.

Bolhe so znane po izjemnih dolžinah, ki jih lahko preskočijo na račun močnih zadnjih nog. Človeške bolhe (Pulex irritans) skočijo do 18 cm v višino in 33 v dolžino. To sposobnost uporabljajo bolhe v glavnem za iskanje gostitelja. Ko so bolhe na gostitelju, se odstranitvi upirajo s tem, da se zavlečejo med dlake.

UGOTAVLJANJE IN ODPRAVLJANJE BOLH

Pri pregledu površine kože pri mačkah in zelo gosto odlakanih psih nekoliko težje opazimo kakšno bolho, ki vztrajno beži pred svetlobo. Pri razčesavanju dlake pa lahko na koži opazimo črn prah. To so bolšji iztrebki, ki se, če jih raztopimo na vlažni vati, obarvajo rdeče. Takšno obarvanje povzroči prebavljena kri. Pokazatelj da ima žival bolhe pa je tudi praskanje, predvsem po določenih delih telesa in namreč nad repom ter okoli vratu in ušes.

Bolhe lahko odstranjujemo z domačih živali z raznimi insekticidnimi sredstvi, ker pa ne živijo vse življenje na gostitelju, moramo poskrbeti za uničenje ličink in bub tudi v celotnem prostoru, kjer se žival zadržuje. Sredstva je treba izbrati pravilno, kajti dosti sredstev ni učinkovitih.. Insekticidi na osnovi organskih fosfatov v obliki ovratnic, praškov ali šamponov proti bolham so še vedno v uporabi, vendar se njihova uporaba odsvetuje, ker je mnogo žuželk postalo odpornih nanje, poleg tega pa so toksični za sesalce. Trenutno so na trgu najbolj učinkovite ampule (Fontline, Stronghold, Advantix, Practic, Expot...) na voljo pa je tudi Frontline v spreju.
na vrh

SRČNA GLISTA- DIROFILARIA IMMITIS

Srčna glista, oz. Dirofilarija, je parazit, ki napada pse ter redkeje mačke in človeka. Bolezen dirofilariozo povzroča nitast parazit bele barve, pogost pa je na toplih in vlažnih predelih, kjer prebivajo komarji. Za svoj razvoj ta bolezen potrebuje vmesnega gostitelja - komarja. Največ primerov bolezni so odkrili v Franciji, Španiji in Italiji pri nas pa je pogosta v Slovenskem primorju, Istri in južni Dalmaciji.

Z mesta pika komarja potuje Dirofilarija potuje po krvnem obtoku do srca v obliki ličinke imenovane mikrofilarija.V srcu se iz ličinke razvijejo odrasli zajedavci, ki zrastejo do dolžine približno 20 cm. Samice dirofilarije nato izlegajo veliko število mikrofilarij, ki potujejo v kri, kjer jih posesa komar, ta pa s sesanjem krvi lahko okužijo zdrave živali. Mikrofilarije lahko v krvnem obtoku preživijo tudi do 18 mesecev. Klinični znaki bolezni pa se lahko pojavijo po nekaj mesecih ali celo po petih let po okužbi.

Okuženi psi in mačke se hitro utrudijo, imajo povišano telesno temperaturo, so apatični, drgetajo, težko dihajo, hujšajo in kašljajo. V izkašljani vsebini lahko opazimo kri, lahko pa tudi bruhajo. Če je zajedavcev veliko in pri težje obolelih živalih pride do zamašitve žil, nabiranja tekočine v trebušni votlini in odpovedi srca, kar lahko pripelje tudi do pogina živali.

Dirofilarijo diagnosticiramo z mikroskopskim dokazovanjem mikrofilarij v krvi. Odrasle zajedavce pa ugotavljamo z rentgenskim slikanjem srca in pljuč. Pri blažji okuženosti se v krnem brisu ne vidi ličink, kar pa ne pomeni, da pes ni okužen.

Zdravljenje bolezni je dolgotrajno. Žival najprej dobiva zdravila, ki delujejo na odrasle parazite, čez mesec dni se terapija ponovi, med tem pa mora pes mirovati. Po tem
Liječenje je dugotrajno i neizvjesno, psu se daju prvo lijekovi koji djeluju na odrasle oblike uz ostalu potrebnu terapiju, nakon mjesec dana se terapija ponavlja s tim da pas mora to cijelo vrijeme strogo mirovati (najbolje da je stalno u boksu), a tek onda se daje lijek koji će uništiti ličinke. U težim slučajevima ,kada se paraziti umnože i djelomično začepe stražnju šuplju venu trebaju se prije terapije kiruški ukloniti paraziti.

Seveda pa je vedno bolje nastanek bolezni preprečevati kot jo zdraviti. Določen odstotek psov, ki so okuženi zodrasle dirofilarije, nima mikrofilarij v krvi torej niso . Pfizerjev preparat STRONGHOLD je zagotovilo za miren dopust.

Mikrofilaricidna preventiva je priporočljiva zlasti za pse, ki živijo na endemičnih območjih tega zajedavca. Pri nas je takšno območje del primorske, zlati okolica Kopra. Preventivno zdravljenje pa je priporočljivo tudi za pse, ki jih lastniki vodijo na obalo, npr. v času poletnih počitnic.
Življenjski krog gliste je razmeroma zapleten. Odrasli osebki, ki živijo v desni polovici srca in v večjih krvnih žilah, ki povezujejo srce in pljuča, izločajo drobne ličinke, ki jih imenujemo mikrofilarije. Le te čakajo v krvnem obtoku na vmesnega gostitelja (komarja), ki jih posrka skupaj s krvjo. Ko komar okužen z ličinkami piči naslednjo žrtev, se ličinke preselijo v kožo novega gostitelja. V organizmu nato poteka nadaljnji razvoj parazita in približno po dveh mesecih se razvojne oblike pojavijo v krvnem obtoku. Celoten razvoj od pika komarja pa do odraslega osebka traja več mesecev.

Znaki
Odrasle gliste zaradi številčnosti in velikosti (lahko dosežejo velikost do 35 cm) povzročajo razširitev srca in žil ter tudi zamašitve le teh. Prihaja do pomanjkanja kisika, zdi se kot da bi psu popuščalo srce. Prizadeta so pljuča, kjer se nabira voda in tudi ostali organi.
Znaki ob dirofilarozi so:
- neješčnost,
- hujšanje,
- apatičnost,
- potrtost,
- oteženo dihanje,
- pospešen žilni utrip,
- hitro utrujanje ob najmanjšem naporu,
- suh kašelj ter
- nabiranje tekočine v trebuhu.

Diagnoza
V prvi razred razvrščamo t.i. asimptomatske pse, pri katerih najdemo v krvi prvo larvalno stopnjo - mikrofilarie, ne najdemo pa nobenih drugih zdravstvenih odstopanj. V drugi razred razvrščamo pse, pri katerih najdemo v krvi mikrofilarie ali dokažemo pristnost dirofilarij, poleg tega pa ugotovimo manjšo prizadetost pljuč in/ali srca. V tretji težavnostni razred pa sodijo vsi psi z dokazano dirofilariozo in s težkimi okvarami srca, pljuč in drugih organov. Na tej osnovi se potem opredeljuje način zdravljenja, uporaba določenih vrst zdravil, napoveduje se nadaljnji možn razvoj bolezni in se odloča o usodi psa.
Okužbo z Dirofilario immitis lahko dokažemo na več načinov. Ne povsem zanesljiv, vendar poceni in enostaven način je ta, da vzamemo psu kapljico periferne krvi, ki jo položimo na stekelce in v njej pod drobnogledom iščemo mikrofilarie. Na ta način jih vedno ne najdemo še posebej, kadar je kri vzeta podnevi, ko je v periferni krvi manj mikrofilarij. Na voljo pa so še druge, bolj zanesljive, vendar dražje metode. Danes so v uporabi tudi pri nas predvsem t.i. hitri testi, s katerimi v nekaj minutah v vzorcu krvi zanesljivo dokažemo navzočnost dirofilarij v telesu.
Težavnostno stopnjo bolezni, ki je v največji meri odvisna od števila odraslih zajedavcev, ugotavljamo s klinično preiskavo psa. Poleg osnovnega pregleda opravimo še rentgensko slikanje pljuč in srca (EKG), ultrazvočno preiskavo in po potrebi še preiskave drugih prizadetih organov.

Zdravljenje
Zdravljenje bolezni je v začetnem stadiju uspešno, kasneje pa težavno in večinoma neuspešno. Zato je izredno pomembna uporaba sredstev za preprečevanje bolezni pri živalih, ki potujejo v mediteransko območje, kjer je bolezen najbolj razširjena.
Nega psa
Za preprečevanje bolezni uporabljamo preventivna sredstva:
- v obliki tekočine (sirupa) (proizvajalec Pliva),
- cepljenja,
- tablet (Cardotek, Interceptor) ali
- kapljic, ki jih pokapamo na kožo živali (ampule Stronghold).
Vendar pa je treba biti previden pri nekaterih pasmah (npr. vse vrste collijev, dolgodlaki whippeti, itd…), ker so občutljivi na določeno antiparazitsko snov (npr. ivermectin, selamectin,…). Zato je priporočljivo psa testirati na določene sestavine v zdravilih (MDR1 test).
na vrh

ČREVESNI ZAJEDALCI

Črevesni zajedalci so pri domačih mesojedih (psih in mačkah) precej razširjeni. V njihovem okolju se nahajajo jajčeca in druge razvojne oblike zajedalcev s katerimi se lahko invadirajo. Zaradi tesnega stika žival - človek lahko nekateri med njimi ogrozijo zdravje ljudi - zlasti zdravje otrok. Invadirane živali izločajo jajčeca v okolico in velikokrat se zgodi, da so to mesta, kjer se zadržujejo otroci (peskovniki, parki, igrišča). Jajčeca so zelo odporna in lahko preživijo tudi do nekaj let.

GLISTE

Glistavost ali askaridoza ali toxokarioza je obolenje mladih psov in mačk ali divjih mesojedov. Obolenje je običajno benignega značaja, razen pri močnih invazijah. Invadirane živali postanejo neodporne proti drugim obolenjem. Askaridoza je pogostejša v vzrejališčih psov, pri divjih psih in v zooloških vrtovih.

Plodovi se invadirajo z ličinkami iz krvnega obtoka brejih psic že v rodilih proti koncu brejosti (intrauterina -prenatalna invazija). Mlajše živali se lahko invadirajo tudi z zrelimi jajčeci na invazivni stopnji, vendar pri teh ne steče življenski krog zajedalca do spolne zrelosti. Ličinke se iz jajčec osamijo v tankem črevesju, nato pa migrirajo po notranjih organih gostitelja, zaradi naraščujoče odpornosti gostiteljev pa se okrog njih nakopičijo nekatere krvničke, ob koncu reaktivnega procesa pa jih omeji še vezivno tkivo. Pravimo, da se oblikujejo zajedalski vozlici. (predvsem v mišičnini). Proti koncu brejosti se pod hormonalnimi vplivi iz vozlicev osamijo licinke, ki nato s krvotokom pridejo v rodila.

Pri enotedenskih mladičih ličinke potujejo skozi pljuča, sapnik in želodec v tanko črevo, tako da so novorojeni stari mladici praviloma invadirani z glistami. Preko placente se invadira 90% mladičev, 10% pa z mlekom ali inficiranimi predmeti. Ob koncu 3. tedna ali malo kasneje v tankem črevesju dozori parazit do spolne zrelosti.

Invadirani mladiči izločajo jajčeca in okužujejo mesta, kjer živijo in okolico. Jajčeca v zemlji so zelo odporna in lahko preživijo par let. V ugodnih vremenskih pogojih pri temperaturah 25 - 30 ° C in vlagi 80 do 90% jajceca v 10. do15. dneh jajčeca dozorijo do invazijske stopnje (v njih se razvije ličinka). Psi se okužijo, ko pojedo taka jajčeca. V prebavilih se ličinke osvobodijo iz jajčeca, s krvjo potujejo skozi jetra in pljuča ter nato skozi sapnik in želodec v tanko črevo. Ta migracija poteka pri mladičih mlajših od 3 mesecev.

Ličinke pasje gliste (Toxocare canis) lahko migrirajo tudi pri človeku (visceralna migracija) Iz jajčec se v tankem črevesju osvobodijo ličinke, ki s krvotokom pridejo v jetra in pljuča ter veliki krvotok, od tod pa tudi v druga tkiva, npr. očesno mrežnico. V najhujšem primeru lahko povzročijo tudi slepoto. Na svoji poti po telesu pa povzročajo vnetja.

Spolno zreli paraziti povzročajo pri psih poškodbe prebavil. Klinični znaki so odvisni od stopnje okuženosti, starosti živali in njihovega splošnega stanja. Mlade živali lahko zaostanejo v rasti in razvoju, hujšajo, so anemične, pojavljajo se prebavne motnje, bruhanje, driska, celo pogin, milejše invazije: otožnost, povečan, napet trebuh, zmanjšan apetit, blede sluznice, mehko blato, lahko s primesjo krvi, koža je neelastična, brez leska, razmršena, občasno se pojavijo krči; zaradi prebavnih motenj lahko žival hujša.

TRAKULJE

Trakúlje (znanstveno ime Cestoda) so ena izmed skupin ploskih črvov. Odrasli osebki živijo v prebavnem traktu vretenčarjev, v telesu različnih živali pa živi tudi zarod. Imajo odrivke in glavo s priseski ter kaveljčki.

Imajo poenostavljeno telesno zgradbo - so brez nog, prebavil in čutil. Značilna je hiperprodukcija potomcev - trakulje izležejo milijone jajčec. So hermafroditi - obojespolniki. Pred gostiteljevimi obrambnimi mehanizmi se ščitijo z ugreznjeno ovojnico - psevdokutikulo. Imajo odrivke, ki spominjajo na člene pri višje razvitih živalih, vendar to niso. V vsakem odrivku so spolni organi in prebavila.

Razvojni krog svinjske trakulje

Svinja požre jajca trakulje in prebavi jajčni ovoj. Sprosti se ličinka s kaveljčki, ki jo kri zanese v mišičevje. Tam se razvije mehurnjak z narobe zavihanimi priponami. Človek se okuži z uživanjem okuženega svinjskega mesa. Mehurnjak se v človeškem prebavilu razkroji, pripone se izvihajo navzven in trakulja se pritrdi v črevesno steno. Trakulje odrastejo v nekaj mesecih.
V tankem črevesu psa parazitira večje število vrst trakulj, ki imajo nekatere razvojne oblike v vmesnem gostitelju (domače živali in tudi človek).
Z iztrebki psa se eliminira veliko število zrelih segmentov trakulj in ogromno število jajčec. Invadirani psi, zlasti čuvaji, ovčarski psi in potepuški psi okužijo teren, rastlinsko hrano, vodo in zelenjavo, poplavljene vode pa lahko kontaminirajo siršo okolico. Razširjenost omogočata velika odpornost jajcec in povečana vlažnost.

Dypilidium caninum

Živi v tankem črevesju psa. Je najpogostejši zajedalec pri psu in mački v Sloveniji. Trakulja je dolga 15 do 20 cm. Odrivki imajo obliko kumaričnih semen in so rožnete barve. Takoj po izločitvi se odrivki krčijo in premikajo in s tem desiminirajo jajčeca; le te pa pogosto opazimo pri obolelih psih na dlaki v okolici zadnjika.Vmesni gostitelji so bolhe in tekuti (dlakožeri) . Pes bolho pregrizne in na ta način je razvojni krog sklenjen.Večje število trakulj povzroča kronični enteritis-vnetje tankega črevesa.
Invadirani psi postanejo požrešni, pa kljub temu hujšajo. Psi pa se lahko tudi "sankajo" ( z zadnjikom drgnejo ob tla, ker jih dražijo odrivki trakulj).

Echinococcus granulosus

Trakuljavi psi raznašajo odrivke v svojem okolju. Z jajčeci se okužijo prežvekovalci na paši ali prašiči, vcasih pa tudi ljudje, pri katerih se razvije posebna razvojna oblika-mehurnjak s katerimi se okužijo psi.

Taenia hydatigena in Taenia pisiformis

pri psih redkeje najdemo. Parazitirata pa v t. črevesu in povročata kronično vnetje, ki se kaže s ponavljajočimi driskami.

Druge vrste črevesnih zajedalcev so pri psih manj pogoste in jih na tem mestu ne bomo omenjali, ker invazije s temi za lastnike psov niso tako zelo pomembne. Preventiva pred okužbami s črevesnimi zajedalci in njihovimi razvojnimi oblikami:
1. Osebna higiena (umivanje rok) in izogibanje stika z nepoznanimi živalmi
2. Redna dehelmintizacija (odpravljanje črevesnih zajedalcev)
na vrh

AKUPUNKTURA PRI PSIH

Irina Lončar, dr. vet. med.

Revija Moj pes, Jan. 2012

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 1979 sprejela zanimivo odločitev: akupunkturo je uradno priznala kot koristno metodo zdravljenja. Za mnoge azijske države, ki akupunkturo kot metodo zdravljenja uporabljajo že približno pet tisoč let, je bila ta novica bržkone dokaj zabavna. V zahodnem svetu pa je bila ta odločitev pomemben korak k sprejetju dejstva, da je veliko načinov, kako pomagati bolnim in kako preprečevati bolezni.
Akupunktura je bila odtlej predmet preučevanja in analiz v številnih resnih znanstvenih laboratorijih, hkrati pa se je njena uporaba tako pri ljudeh, kot pri živalih razširila po vsem svetu.
Ena izmed največjih prednosti akupunkture je poleg njene uspešnosti pri zdravljenju predvsem to, da nima stranskih učinkov, ki jih lahko povzročijo nekatera klasična zdravila.

Vzhodni pristop
Verjetno je večina že slišala za akupunkturo: gre za vstavljanje igel v določene točke na telesu, kar vpliva na telesno energijo Qi (izgovori se »či«). Akupunktura je metoda tradicionalne kitajske medicine in temelji na konceptu bio-energijskih tokov v telesu, tako imenovanih »meridianov«. Ti so razporejeni po vsem telesu na podoben način kot živci. Tradicionalna kitajska medicina (v nadaljevanju: TKM) verjame, da meridiani oskrbujejo organe in telesna tkiva z energijo, ki je nujno potrebna za njihovo zdravo delovanje.
Na vsakem od meridianov so številne točke, ki jih stimuliramo z iglami. TKM verjame, da na ta način posameznim organom lahko dodajamo ali odvzemamo energijo – odvisno pač od vrste bolezni. Po TKM je najpomembnejše prav doseganje ravnovesja tako v telesu kot v umu. Pravilno mentalno ravnovesje je odločilnega pomena za naš odnosu do bolezni v modernem in mnogokrat kaotičnem svetu: stanje duha in uma sta enako pomembna za zdravje, kot je pomembno imeti zdravo srce. Fizični in mentalni dejavniki, ki povzročajo stres, vržejo telo iz ravnovesja, to pa povzroči pojav negativnih simptomov. Takšen pogled ni tuj niti zahodni medicini. Vemo, da narava v večini primerov teži k homeostazi – naravni težnji k stabilnemu in konstantnemu stanju stvari. Akupunktura je način zdravljenja, ki telesu pomaga pri vzpostavljanju takšnega ravnovesja.
Eno od osnovnih načel TKM je prepričanje, da je treba na vsakega pacienta gledati kot na celoto. Večina bolezni namreč ne prizadene zgolj enega, izoliranega dela telesa, temveč je rezultat spleta dogodkov. Zaradi tega po pregledu pacientove zgodovine in po natančnem pregledu pacienta akupunkturist ponavadi izbere točke na več telesnih meridianih, saj se neravnovesja pojavljajo v več kot le enem organu ali skupini organov.

Zahodni pristop
Če ste pri branju vzhodnjaške razlage delovanja akupunkture morda namrščili obrvi, obstaja tudi nekaj zanimivih znanstvenih razlag za uspešnost zdravljenja z akupunkturo. Veliko akupunkturnih točk namreč leži zelo blizu nekaterih pomembnih živčnih centrov v telesu. Z akupunkturo zato lahko stimuliramo bližnjo okolico živcev in na ta način spodbujamo njihovo boljše delovanje. Posamezni živec registrira vsak vbod igle in se na to ustrezno odzove. Takšen odziv živca ali sprememba v njegovem načinu delovanja lahko vpliva na raven bolečine, hormonov, širjenje ali krčenje žil itd. Ker mnogo živcev povezuje več delov telesa. se lahko takšen odziv pojavi na mnogih od njih, tudi na tistih delih, ki so sicer teže dostopni.
Dokazano je tudi, da stimulacija telesa z akupunkturnimi iglami močno vpliva na sproščanje endorfinov ter drugih močnejših modulatorjev bolečine v telesu, prav tako pa tudi, da ima zdravljenje z akupunkturo kumulativen učinek – več zaporednih zdravljenj ima večji učinek. Zato je akupunktura tako zelo uporabna pri zmanjševanju bolečine pri artritisu in podobnih obolenjih. Poleg tega akupunktura vsebuje tudi elemente »globinske masaže«, kjer igla lahko zelo pride v stik z mišico na zelo osredotočen način, jo sprosti ter tako pomaga pri bolečih ali otrdelih mišicah, ki se kot stranski učinki pogosto pojavljajo pri obolenjih sklepov, mišic in skeleta pri starejših pacientih.
Opisani znanstveni pristopi so popularizirali tako imenovano zahodno akupunkturo, ki se manj kot na tradicionalne akupunkturne točke na meridianih osredotoča na točke v okolici obolelih delov telesa, denimo na boleče mišice ali z artritisom prizadete sklepe. Akupunturist vstavlja igle v okolico problematičnih mest z namenom, da zmanjša bolečin in doseže sprostitve.
Prav živali so najbolj »strogi« sodniki uspešnosti kakršnegakoli zdravljenja, saj nanje psihosomatska sugestija le redko vpliva. Zato je ponavadi dokaj jasno, ali jim določena vrsta zdravljenja pomaga ali ne.
Akupunktura je že postala široko uporabljana in priznana metoda zdravljenja ljudi v mnogih zahodnih državah – takšno zdravljenje lahko zasledimo celo v nevroloških ali ortopedskih oddelkih nekaterih bolnišnic. Kot stalno prakso uporabljamo akupunkturo pri uravnavanju bolečine in je pomembna metoda v tako imenovanih bolečinskih klinikah in v večini rehabilitacijskih centrov. Zato ni čudno, da so njen potencial odkrili tudi veterinarji pri zdravljenju živali (na Kitajskem jo že več stoletij uporabljajo pri zdravljenju delovnih živali na kmetijah). Akupunkturo poučujejo na specializiranih univerzah v ZDA in v Evropi, pojavlja pa se tudi v popularnih televizijskih oddajah, kot je »Dog whisperer« (Cesar Millan). Če boste svojega ljubljenčka peljali k akupunkturistu, se je dobro pozanimati, ali je ta usposobljen za to delo.
Bržkone se sprašujete, kako je mogoče živali zbadati z iglami, ne da bi se temu upirale na vso moč. A so iglice tako tanke, vstavljanje igel pa tako nežno in hitro, da se živali najpogosteje sploh ne zmenijo za zbadanje. Še več, ko so vse iglice že v njih, se v njihovem telesu sprostijo endorfini, živali pa se povsem sprostijo in pogosto celo zaspijo. Najpogostejši »stranski učinek« terapije z akupunkturo je - zadovoljno smrčanje! Treba pa je vedeti, da se vsaka žival na terapijo odzove na svoj način, prav tako pa so tudi učinki zdravljenja z akupunkturo lahko pri določeni živali uspešnejši kot pri drugi. Vseeno pa se akupunkturo lahko izvaja na skoraj vseh vrstah živali.
Ponavadi se učinki zdravljenja z akupunkturo pokažejo po treh do sedmih terapijah. Ena terapija lahko traja od 20 pa do 60 minut, odvisno pač od vrste bolezni in stadija, v katerem je, ter seveda od pripravljenosti živali za sodelovanje. Od tega je odvisna tudi frekvenca opravljanja terapij, ki jo prvih nekaj tednov opravimo dvakrat na teden, kasneje pa bolj poredko – enkrat na mesec ali enkrat na več mesecev.
Pri opravljanju terapije sta skrbnik in veterinar ves čas ob živali – pomembno je namreč, da je čim bolj sproščena. Veterinar akupunkturist prav tako preuči vse morebitne veterinarske izvide, ki so na voljo. Cilj akupunkture je nadomestiti uporabo klasičnih zdravil, če je to le mogoče, pogosto pa jo uporabljamo tudi kot dodatno terapijo, zavoljo nje pa se lahko zmanjša količina predpisanih zdravil.

Pri katerih boleznih jo uporabljamo?
Z akupunkturo dosegamo najboljše rezultate pri zmanjševanju bolečine, zato je zelo koristna pri boleznih mišic in sklepov (artritis, displazija kolčnega sklepa, degenerativna obolenja medvretenčnih ploščic, spondiloza, vnetje mišic in kit) in kot pomoč pri okrevanju po poškodbah ali operacijah. Prav tako je zelo uspešna pri zmanjševanju in lajšanju bolečine in sproščanju mišic pri starejših živalih, ki pogosto bolehajo za kronično bolečino ali otrdelostjo mišic. Pogosto jo uspešno uporabljamo tudi pri vnetjih ali poškodbah živcev, pri parezi pa tudi pri paralizi.
Nekatere druge bolezni, kjer je akupunktura lahko podporna terapija, so tudi različne bolezni prebavil, bolezni dihal, bolezni kože, alergije, urološke bolezni, uporabljamo pa jo tudi pri psihičnih težavah, kot je anksioznost (potrtost).
Zelo pomembna značilnost akupunkture, ki je vse prevečkrat spregledana, je njena preventivna vloga pri ohranjanju zdravega ravnovesja v telesu. Če bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, so možnosti za uspešno zdravljenje živali toliko večje. Žal pa dandanes živimo v svetu, kjer je veliko bolj v navadi zgolj »popravljati« nastale napake, kot pa zagotoviti, da do njih sploh ne pride. Zato bi rada sklenila z zanimivo mislijo, ki bo zanimiva tudi mojim kolegom veterinarjem in zdravnikom: glavna vloga tradicionalnih kitajskih zdravnikov je bila vloga varuha zdravja, šele nato zdravnika, ki bolezni odpravlja. Če so njihovi pacienti zboleli, je bil to znak, da svojega dela niso dobro opravili.
*Irina Lončar je diplomirala iz veterine na univerzi Royal Veterinary College v Londonu, pri Britanski zvezi veterinarskih akupunkturistov pa se je specializirala in pridobila certifikat iz veterinarske akupunkture. Trenutno dela kot veterinarka – akupunkturistka v Ljubljani. Akupunktura se izvaja na Prva-K Kliniki za male živali, na Gorkičevi 6 v Ljubljani. Za več informacij obiščite njeno spletno stran: www.acus.si

STERILIZACIJA
Je poleg zdravstvenih razlogov priporočena tudi zaradi preprečevanja povečanja števila izgubljenih živali.

Sterilizacija ima več pozitivnih in manj negativnih strani. Pozitivne so preprečitev nastanka tumorjev na mlečnih žlezah (če se opravi pred prvo gonitvijo), preprečitev nezaželjenih in navideznih brejosti, preprečitev vnetnih precesov na maternici (gnojno vnetje maternice ali pyometra), preprečitev nastanka novotvorb na jajčnikih, zmanjšanje prenosa bolezni med živalmi in raznih pretepov ter markiranj.
Negativne strani pa so rizik narkoze (ta je pri zdravih živalih, z uporabo najnovejših anestezijskih protokolov in monitoringa minimalen), krvavitve in postoperatvne komplikacije, možnost pojava urinske inkontinence (statistično se pojavi pri 5-10% steriliziranih psic velikih pasem), debelost zaradi spremenjenega metabolizma (najpogostejši nezaželjeni učinek sterilizacije, ki ga rešujemo z ustreznimi dietami in večjo fizično aktivnostjo).

V praksi je pozitivnih učinkov neprimerno več kot negativnih, zato sterilizacijo stroka v principu priporoča, seveda pa se je o posegu treba odločati individualno pri vsakem pacientu posebej, upoštevajoč starost in zdravstveno stanje pacienta.

Poseg se opravi v splošni anesteziji, pri mladih psičkah odstranimo oba jajčnika. Poooperativna nega vključuje kontrolo kirurške rane, preprečitev lizanja, odstranjevanje šivov po 7-10 dneh, dajanje analgetikov po potrebi.
Cena posega je odvisna od teže psice in vrste narkoze. Glede tega pokličite na recepcijo oz. vprašajte veterinarja neposredno pred posegom.
Vice Zaninović, dr. vet. med.

na vrh

Članke je napisala mag. Sabina Stariha Pipan in so objavljeni v prejšnjih izvodih revije Moj Pes.

Mala šola pasje vzgoje

Psiček – skokec

Nedvomno ste že videli psa, pri katerem ste imeli občutek, da nanj sila težnosti sploh ne deluje… Morda ga imate celo doma?!
Nekateri psi so prave kosmate, štirinožne žogice skokice. Kot bi bili na vzmeteh skačejo pred nami, za nami, poleg nas in, žal, tudi NA nas … To nas še zlasti razburi tedaj, ko smo lepo oblečeni, psi pa mokri in umazani … Vedno znova se sprašujemo: zakaj le skačejo na nas? Odgovor bo mogoče večino žrtev pasjih skokic presenetil: Zato, ker smo jih MI TAKO NAUČILI. Kako? Tudi o tem sem že večkrat pisala, a bom vseeno ponovila. Prvo uspešno lekcijo ponavadi damo mladičku že prvi dan, ko pride k nam. Po tem, ko smo majhno kosmato kepico položili na tla, ta nekaj časa hodi naokoli in vohlja po tleh, kmalu pa ugotovi, da ni ne njene mame, ne bratov, ne sester. Vsa nesrečna pridrobenclja k nam, se z drobnimi tačkami povzpne na nas in presunljivo zacvili. In kaj storimo mi, vsemogočni novopečeni pasji gospodarji? Povsem razneženi se sklonimo, dvignemo malo pasjo »siroto« ter jo toplo stisnemo k sebi. In smo jo uspešno naučili prvo vajo, ki je morda nikoli ne bo pozabila: »Če skočim na človeka, mi takoj nameni svojo pozornost.« To vajo vse raje ponavlja – vsak dan, večkrat na dan, ne da bi jo bilo treba k temu kdove kako spodbujati. Tudi mi smo s ponavljanjem še kar zadovoljni, dokler je živalca majhna, ljubka in čista. Ko malce zraste ter skoči na nas blatna in mokra, prvič po hiši odmeva: »Presneti cucek! Kako je nevzgojen…« Psa pa ne motijo naše robantenje, še manj odrivanje, saj je dobil, kar je želel – NAŠO POZORNOST! Pa bi še nekako šlo, če bi skakal le na nas …, a kaj, ko so žrtve tudi vsi obiskovalci, pa tudi nič hudega sluteči mimoidoči, ki jih srečujemo med sprehodom! Kakšen neverjeten izbor kletvic lahko slišimo, ko skačemo okoli »napadenega« sprehajalca in skušamo uloviti svojo pasjo »skokico«. Upravičeno! Se da sploh kaj storiti, da bi preprečili tako neprijetno vedenje?
Že od vsega začetka psa učimo, da dobi našo pozornost le, če se primerno vede. Tako ga samodejno lepo vzgojimo. Ko vidimo, da se nam mladiček približuje in da bo skočil na nas, se zadnji trenutek odmaknemo, tako da pristane z vsemi štirimi tačkami na tleh. Takoj se sklonimo k njemu in ga pohvalimo, lahko tudi dvignemo v naročje. Čim prej, lahko že prvi dan, ga naučimo vajo »sedi«, seveda na primeren način, o čemer bom še pisala. Ko jo obvlada, začnemo vztrajati pri načelu, da »nič ni zastonj.« Vedno, ko se nam mladiček približa, ga prosimo, naj se usede. Če to stori, mu namenimo vso pozornost, ki jo je želel od nas. Če začne skakati na nas, pa se obrnemo stran od njega in ga prezremo toliko časa, dokler se ne umiri. Takrat mu rečemo, naj se usede in ga pohvalimo. Če se nikakor ne umiri, ampak vse bolj skače po nas ali nas celo grize in vleče za obleko, ga zapustimo ali zapremo v »varen« prostor, dokler se ne umiri. Enako tudi počnemo, ko pridemo domov. Če psiček skače na nas, ga prezremo toliko časa, dokler se ne umiri. Nato ga mirno pozdravimo. Že od vsega začetka ga učimo, da goste pozdravlja sede ali vsaj tako, da ima vse štiri tačke na tleh. Pri tem si ZELO USPEŠNO pomagamo s klikerjem. V veliko pomoč pri učenju so nam lahko naši prijatelji. Z njimi se dogovorimo, da pridejo na obisk. Prvič, ko bodo pozvonili in jih bomo spustili noter, bo mladiček bržkone ves iz sebe skakal po njih. Prosimo jih, naj mirno stojijo na mestu in prezrejo mladičevo početje. Mi pa čakamo s klikerjem in najslastnejšimi priboljški v roki. Sčasoma se bo psiček naveličal in nehal skakati. Takoj, ko so vse štiri tačke na tleh, kliknemo in mu damo priboljšek. To večkrat ponovimo, medtem ko se gost premika naprej. Če pes začne spet skakati, obiskovalec obmiruje, mi pa tudi. Ko so tačke na tleh, pa spet klik in hrana in spet in spet… »Gost« naj večkrat zapusti stanovanje in se vrne. Opazili bomo, da je psiček ob vsakem prihodu bolj miren in obvladljiv. Dobro je, če vadimo s čim več različnimi osebami in vajo ponovimo čim večkrat.
Na podoben način vadimo tudi zunaj. Tam je sprva bolje imeti mladička na vrvici, da ne bo mogel skakati po tujih ljudeh, vse drugo pa naj poteka enako kot doma. Ko so tačke na tleh, klik in hrana; dokler pa psiček skače, ga prezremo in čakamo. Večina mladičev se zelo hitro uči, saj so tudi sami motivirani.

na vrh

»Nosne zadeve«
Ko naj bi opisali vohalne sposobnosti psa, nam zmanjka besed, saj so za nas preprosto nepredstavljive…

Nosovi naših štirinožnih prijateljev so tako »izostreni«, da v bogati zakladnici našega jezika, pa tudi v drugih ni izraza, ki bi to lahko ustrezno opisal. Če pobrskamo po literaturi, zasledimo kar nekaj osupljivih podatkov. Presenetljiva je že razlika med velikostjo vohalne sluznice psa in človeka. Naša premore povprečno borih 5 cm2, pasja pa od 75 do 150 cm2 in več. Je tudi približno 20-krat debelejša, zato je v njej veliko več celic kot pri ljudeh. Tako v pasjem vohalnem delu nosu deluje povprečno 2,8 x 108 čutnih celic, v človekovem pa le od 5 do 20 x 106, torej vsaj 100-krat manj! Pa vseeno ne moremo reči, da pes voha le 100-krat bolje od nas. Ljudje smo pač bitja, ki dojemamo svet predvsem z gledanjem in tipanjem, zato se težko izrazimo »vohalno«. Psi pa z vohanjem, čeprav vsi uspešno uporabljamo tudi vsa druga čutila. Da ne govorimo o tako imenovanem šestem čutu ali celo o »izvenčutnem dojemanju«, a o tem kdaj drugič…
Zdaj pa bomo navedli nekaj »vohalnih« dosežkov psov, kot so opisani v literaturi. Čutilo voha deluje pri pasjem mladiču že nekaj ur po rojstvu, medtem ko se vid in sluh razvijeta šele proti koncu drugega tedna življenja. Psi v naravi veliko sledijo, kar človek s pridom uporablja tudi pri domačem psu. Tako so naši štirinožni pomočniki izsledili že nešteto ponesrečencev, v snegu ali ruševinah, ter kako drugače pogrešanih oseb, pa tudi zločincev. Ko pride pes na sled, ponavadi najprej poišče smer, za kar potrebuje največ nekaj metrov. V tem času se giblje malce počasneje in več vohlja. Nato ponavadi sledi hitreje. Verjetno se ravna po poškodbi tal in po vonju, ki lebdi nad tlemi. Strokovnjaki menijo, da je optimalen čas za sledenje takrat, ko je temperatura tal malce višja od temperature zraka, količina vlage pa zmerna. Ponavadi je to zgodaj zjutraj ali zgodaj zvečer. Tudi zveri v naravi najraje lovijo takrat. Menda je bila najstarejša sled, po kateri so psi prišli do pogrešanega, stara celo 105 ur. Pes lahko zavoha prstne odtise na steklu še po 6 tednih. Lahko pa ga tudi naučimo, da s pomočjo čuta voha išče različne snovi. Tako pse uspešno uporabljajo pri iskanju mamil, razstreliva, tartufov idr. Pa ne zgolj to. Pasji nos uporabljajo tudi v medicini. Tako lahko primerno izšolan pes pravočasno opozori epileptika, da bo doživel napad, ter sladkornega bolnika, da se mu pada krvni sladkor. Potekajo tudi raziskave o zgodnjem odkrivanju različnih vrst raka s pomočjo psov. Ti »sumljive« osebe odkrijejo, ko ovohavajo njihov urin, izdihani zrak idr.
Poleg organa za voh, ki se skriva v zadnjemu delu nosa, nekako bolj med očesoma, ima pes še tako imenovani vomeronazalni organ. To sta dve cevčici, ki skrito potekata po dnu nosne votline nad trdim nebom in se začneta na vidni bradavici na začetku trdega neba, za zgornjimi sekalci. S tem organom psi in tudi druge živali zaznavajo feromone, s pomočjo katerih se med seboj sporazumevajo predvsem osebki iste vrste. Psi puščajo svojim vrstnikom tudi urinska sporočila. Z njihovim ovohavanjem lahko kuža ugotovi, katera žival je pustila sporočilo, v katero socialno skupino sodi, kakšnega spola je, kakšen je njen status in kako dolgo se je zadrževala v njegovem teritoriju. Podobne informacije so »zapisane« tudi v iztrebkih, na površini katerih so izločki analnih vrečk. To ste dve skupini žlezi, ki sta levo in desno od zadnjika in ki se praznita z blatom.
Še nekaj podatkov o pasjem nosu: pes zavoha kuhinjsko sol še, če gram soli raztopimo v desetih litrih vode. Vemo, da si jo lahko ljudje neraztopljeno zatlačimo v nos, pa je ne bomo zavohali. Izkušeni poznavalci vina menda ločijo do 400 različnih vonjev, ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z dišavami, parfumi, pa celo do 30 tisoč. A še vedno nas prekaša prav vsako navadno ščene, ki razlikuje toliko vonjev, kot je ljudi in živali na svetu. Zanj vsak osebek diši drugače, saj po vonju loči celo enojajčna dvojčka. Neki avtor je to lepo opisal, ko je dejal, da psi »gledajo« z nosom.

na vrh

Moč pogleda
Marsikateri kuža je sposoben svojega »gospodarja« hipnotizirati s pogledom in ga tako pripraviti h določenim dejanjem…

Najpogosteje takrat, ko je skrbnik pri kosilu ali malici in mu pasji pogled skozi oči seže neposredno do želodca ali še globlje ter tako pokvari tek – če seveda svojega obroka ne deli s psom… Drugače pa psi svoj pogled uporabljajo »bolj varčno« kot mi, ljudje. Ponavadi si pogledajo neposredno v oči le takrat, ko za to obstaja tehten razlog. Največkrat takrat, ko želijo drugega psa spodbuditi k nečemu, denimo h igri, ali pa, če mu grozijo z napadom. Na splošno se neposrednemu očesnemu stiku prej izogibajo, saj ta, vsaj pri sporazumevanju med manj poznanimi psi, ne velja za preveč vljudnega. Odmikanje pogleda pri psih pomeni celo pomirjevalno potezo. S takim dejanjem želi pes sporočiti drugemu vrstniku, da se ne želi spopasti z njim, kar tega pomiri. Podobno se psi vedejo tudi pri sporazumevanju z ljudmi, le da mi tega velikokrat ne razumemo pravilno.
Pravzaprav pa psom niti ni treba stalno usmerjati pogleda v določene predmete, da bi jih videli. Zaradi značilnega položaja oči imajo namreč ponavadi širše vidno polje kot ljudje. Zaradi posebnega poteka vlaken vidnega živca pa tudi boljši stranski vid. Se pravi, da psi mnogo bolje kot mi vidijo predmete in dogajanje s strani, tudi če pogleda ne usmerijo vanje. Zato nas pesna sprehodu ves čas dobro vidi, čeprav nas niti enkrat ne pogleda.
Lahko pa svojega štirinožnega spremljevalca naučimo, da nas bo redno »pogledoval«, ko bomo z njim zunaj. In sicer tako, da sprva vsak njegov pogled, usmerjen proti nam, označimo in nagradimo.To lahko najprej počnemo s klikerjem in priboljški, kasneje pa z besedno pohvalo, ki ji sledi igra ali kaj podobnega, za psa prijetnega. Zakaj, če smo pravkar ugotovili, da nas pes vidi tudi, če nas ne pogleda? Ker ne želimo, da nas pes zgolj VIDI tako, kot neprizadeto spremlja tudi drugo okolje, denimo drevesa, travo, hiše ipd. Želimo namreč, da bi se pes takrat, ko nas pogleda, tudi OSREDOTOČIL na nas. Zakaj? Zato, ker bomo potem laže sodelovali z njim, ga nadzirali in vodili. Na splošno se namreč psi na določene pojave v okolju odzivajo impulzivno, kakor jim v tistem trenutku velevajo njihova čustva. Denimo: če pes na sprehodu sreča drugega psa in ima druge pse rad, bo verjetno, ne da bi okleval, stekel k njemu in se skušal spoznati z njim ter ga mogoče povabiti k igri. Če ima pes rad druge ljudi, se bo na njihovo bližanje odzival podobno. Stekel bo k njim in jih prijazno pozdravil. Taka dejanja, četudi so »prijazna«, pa nikakor niso vselej zaželena. Kaj pa če pes, ki se nam bliža, ne mara drugih psov? Kaj, če se človek, ki se nam približuje, boji psov, čeprav so prijazni? Še bolj se stvari zapletejo, če ima naš pes določene težave pri srečevanju z drugimi psi in ljudmi, in sena njihovo bližanje ali samo pojav odziva napadalno. Pogosto je razlog strah in žival, ki se čuti ogroženo, deluje po pravili - »napad je najboljša obramba«. Taka žival ni sposobna sama presoditi, kako naj se vede v določenih okoliščinah, zato ji moramo pri tem pomagati. Najlaže to storimo, če je žival naučena, da se, preden sledi svojim čustvom, sama obrne k nam po »nasvet« in ga potem tudi »upošteva«. Denimo: pes, negotov pri srečevanju z drugimi psi, zagleda bližajočega se psa; če smo ga pravilno učili, ne bo slepo sledil svojim čustvom in se brezglavo zagnal v prihajajočega, ampak se bo OBVLADAL, obrnil glavo proti nam ter nas pogledal v oči z vprašanjem - kaj naj storim? Če bomo menili, da bi bila skušnjava stran od nas zanj prevelika, ga bomo poklicali bliže, nagradili, počakali, da bo »nevarnost« mimo, potem pa ga bomo spustili nazaj na svobodo. Tako bomo psa laže nadzirali, počutil se bo bolj varnega in bo lahko več prost. Poleg »posvetovalnega« namena pa lahko pasji pogled pomeni tudi prošnjo. Na začetku smo opisali primer »samodejne« uporabe pasjega pogleda, ki je ni treba učiti. Če pa vedno - preden karkoli naredimo za psa, preden mu damo jesti, piti, se poigramo z njim, mu odpremo vrata, ga pobožamo itd. - počakamo, da nas pogleda in se umiri, ga tudi na ta način učimo samoobvladovanja. In to brez posebnega znaka ali povelja.

Malo za šalo, malo za hec…
Uporaba vaje, kjer se pes na znak uleže na določeno podlago, ima neskončno možnosti…

Podlago lahko vzamemo s seboj na različna mesta in z njeno pomočjo psa umirimo. V pasjo šolo, na vadbo ali povsod tja, kjer pes doživlja stres. Doma jo lahko uporabimo, ko pridejo gostje. Če je pes preveč nemiren in poskočen, ga pošljemo na podlago in ga tam nagrajujemo. Med ležanjem na določeni podlagi lahko počnemo tudi tako imenovano desenzibilizacijo pri psih, ki se pretirano bojijo različnih zvokov, denimo pokov petard, grmenja ipd. Medtem ko pes sproščeno leži na podlagi, predvajamo posnete zvoke. Sprva seveda zelo potiho, glasnost pa POSTOPOMA stopnjujemo. Podrobna navodila za tako vedenjsko terapijo lahko dobimo pri strokovnjaku.
Pes bo na podlagi vse bolj sproščen ali se bo trudil sprostiti, če bomo še posebej nagrajevali zunanje znake sproščenosti. Tako kliknemo, če sproščeno pripre oči ali mežika, če zazeha, položi glavo na šapo, se uleže na stran ipd. Lahko pa ga na podlagi tudi zmasiramo, denimo z masažo tellington ttouch, če jo obvladamo.
Zdaj si bomo ogledali še nekaj vaj, ki so sicer malo za šalo, lahko pa nam tudi pomagajo zaposliti prenekaterega pasjega robavsa in njegovo razpoloženje spraviti na bolje. Že večkrat smo pisali o tem, kako učenje na pozitiven način, kot je to s klikerjem, pomaga tudi pri različnih vedenjskih težavah. Čim več bo pes z veseljem uporabljal svoje možgane za učenje novih vaj in prikazovanje starih, manj časa in zanimanja mu bo ostalo za drugo, manj želeno vedenje…
»Bum!«: To je zelo prikupna vaja, ki zmeraj »vžge« … Proti psu usmerimo kazalec in palec v obliki pištole, rečemo »bum« in pes v trenutku pade »mrtev« na tla, kjerkoli že smo (glej sliko). S tem kuža ponavadi sproži obilico smeha pri gledalcih. Kako našega štirinožnega igralca naučimo to vajo? Sprva si pomagamo s hrano ali z znakom »dotik«. Najprej psu rečemo, naj se uleže. Ko je to storil, mu pred nos pomolimo priboljšek. Skrijemo ga v roko in gremo z njo proti tilniku psa. Pes nam bo s smrčkom sledil in se bo slej ko prej prevrnil na bok. Takrat kliknemo in mu damo priboljšek z mize. Postopek večkrat ponovimo. Ko se pes že hitro prevrne, poskusimo s prazno roko, nato klik in hrana. Tudi to nekajkrat ponovimo. Dodamo besedni znak: »bum«, roka pred smrček, pes se prevrne, klik in hrana. Dovolj za prvič! Vadimo še druge vaje, se poigramo in končamo. Vadimo dvakrat na dan po nekaj minut. Ko pes vajo že dobro obvlada, začnemo umikati roko. Rečemo »bum« in počakamo, da se kuža prevrne na bok. Le če tega ne stori, mu še pomagamo s kretnjo. Ko obvlada vajo samo na besedni znak, preprosto dodamo »pištolico«: znak z roko, »bum«, pes pade, klik in hrana. Če pes obvlada vajo dotik, si namesto s hrano lahko na začetku pomagamo tako, da ga vodimo s prstom, iztegnjenim pred smrček.
Obrat na mestu. Tudi tu si pomagamo z vajo »dotik«. Lahko uporabimo palčko ali prst, ki ga stegnemo psu pred smrček in ga vodimo tako, da naredi obrat. V tistem trenutku kliknemo in ga nagradimo. To večkrat ponovimo. Ko se pes samo na krožni znak s prstom ali palico obrne na mestu, lahko dodamo povelje – »levo« za levi obrat in drugo za desni. Sama ne uporabljam povelja »desno«, ampak »right«, ker se bolj razlikuje od »levo« in ju tako pes laže razlikuje. Lahko pa uporabite karkoli drugega. Tudi to vajo vadimo dvakrat na dan po nekaj minut. S pomočjo dobrega pasjega učitelja pa jo bomo lahko izpopolnili tako, da jo bo pes obvladal brez kretnje, samo na besedo.
Slalom med nogama. Zelo zabavna vaja, ki pa nam bo lahko tudi v veliko pomoč! Takrat namreč, ko bomo skušali doseči, da se pes v zanj razburljivih okoliščinah osredotoči na nas. Najpogosteje je to pri psih, ki jih vznemirjajo drugi psi, ljudje ali kaj drugo. Več pa prihodnjič.
Podpis pod sliko: Bum, mrtev si!

»Relaks!«
Kdaj pa kdaj je tarča lahko velika; pes se je ne dotakne ne z nosom ne s šapo, ampak z vsem telesom…

Danes bomo opisali sprostitveno vajo, ki bo psu in nam nedvomno mnogokrat v veliko pomoč. Učili ga bomo, da se bo na povelje ulegel na določeno podlago in sprostil … ali se bo vsaj trudil za to. Potrebujemo majhno preprogo, blazino, brisačo ali kaj podobnega, kar je za psa novo in česar še ni videl. Sama uporabljam majhno preprogo, ki je le nekoliko večja od naših psic, tako da lahko udobno ležita na njej. Na eni strani je mehka, debela tkanina, na drugi pa za vodo neprepustna obloga. Tako jo lahko položim tudi zunaj, na mokro in umazano podlago. Najbolje je, če jo lahko peremo v pralnem stroju. Poleg preproge ali podobne podlage pa potrebujemo – kot seveda že slutite – kliker in priboljške.
Psa bomo skušali naučiti vajo z oblikovanjem, angl. shaping. Se pravi, da bomo s klikerjem označili in nagradili vse korake proti cilju – sproščenemu ležanju na preprogi ali podobni podlagi. Šele takrat, ko bomo ta cilj dosegli, bomo dodali povelje. Morda se bo to komu zdelo zapleteno, a mu bo zagotovo bolj jasno, ko bomo postopek podrobneje opisali. Spet začnemo v naši »učilnici«. Skledica s priboljški je na mizi, kliker pa napet v roki. Preprogo, blazino, brisačo ali kar že imamo – skratka podlago – vzamemo v roke in si jo z očitnim zanimanjem ogledujemo, kot bi bila nekaj posebnega. Nato jo položimo blizu sebe na tla. Mislim, da NI PSA, ki ne bi bil tako radoveden in prišel vsaj povohat podlago. V tistem trenutku kliknemo in vržemo priboljšek NA SREDINO podlage. Tako bo pes moral stopiti nanjo, ko bo vzel hrano. V tistem trenutku, ko se to zgodi, spet kliknemo in mu damo priboljšek, vnovič na podlago. Ko pes pojé, spet kliknemo in ga nagradimo, če je še na podlagi. Pa še enkrat in spet – klik - hrana, klik - hrana, klik - hrana… Pes je seveda ves čas na podlagi. Nato malo počakamo. Če je pes že vajen učenja z oblikovanjem, nam bo hitro ponudil določeno vedenje, denimo sedenje. Tudi v tem primeru kliknemo in ga nagradimo, saj je to korak naprej proti ležanju, torej našemu končnemu cilju. Kdaj pa kdaj nekaj časa traja, dokler se psu ne »posveti«. Do takrat pač nagrajujemo vse, kar pes počne na blazini. Ena od avtoric svetuje, naj ležanje nagradimo z boljšo hrano kot, denimo, sedenje. Tako naj bi pes hitreje razumel in se raje ulegel.
Ko se učenec KONČNO uleže, seveda na podlago, kliknemo, stopimo bliže k njemu in mu damo priboljšek. Nato kliknemo še večkrat in ga vsakokrat nagradimo, dokler ostane v ležečem položaju. Zatem ga zvabimo s podlage tako, da mu rečemo »skoči«, »teci« ali kar pač ponavadi uporabljamo na koncu vaje, stečemo pred njim ali mu vržemo priboljšek stran od podlage. Ko gre s podlage, se nenadoma umirimo, ne klikamo več niti se ne pogovarjamo z njim. Preprosto ga le opazujemo. Verjetno ne bo trajalo dolgo, ko se mu bo »posvetilo« in se bo vrnil na podlago. Takrat spet kliknemo in priboljšek vržemo na podlago. Ves postopek ponovimo, kot smo že opisali. Nagradimo ga za vse, kar dela na podlagi. Če se uleže, lahko dobi najbolj slasten priboljšek, in to večkrat, dokler leži. Nato ga spet zvabimo s podlage itd. Vsakokrat ga pokličemo malo bolj stran od podlage in vsakokrat v drugo smer. Če delamo pravilno, bo pes čez nekaj časa komaj čakal, da se vrne na podlago in se bo prav vrgel nanjo. Brez poziva pa ne bo šel z nje. Če jo predčasno zapusti, jo poberemo s tal in ga za nekaj časa prezremo. Nato jo spet položimo na tla in vadimo dalje. Ko je pes vajen dalj časa mirno ležati na podlagi, lahko začnemo utrjevati vajo. Poskusimo se premakniti, sprva naredimo le en korak. Če pes ostane na položaju, kliknemo in mu nesemo priboljšek. Težavnost postopoma stopnjujemo tako, da delamo vse več korakov, poskočimo, stečemo ipd. Vsakokrat, ko pes mirno obleži, kliknemo, se takoj vrnemo k njemu in ga nagradimo. Tako smo postopoma dosegli želeno ciljno vedenje. Zato bomo prihodnjič, ko bo pes že na poti proti podlagi, dodali besedni znak po želji – »relaks« ali kaj podobnega. Tudi to vadimo vsaj dvakrat na dan po nekaj minut. Najprej doma, nato še zunaj v različnih okoliščinah.

Dotik – nos, šapa in še kaj…
Psu smo pred nos pomolili izbrani predmet. Kot bi pravzaprav storil vsak pes, ga bo želel povohati in se mu bo pri tem približal z nosom.

V tistem trenutku kliknemo in mu damo priboljšek. Spet približamo predmet, pes se dotakne z nosom, klik, hrana. Ponudimo predmet, dotik, klik, hrana. To nekajkrat ponovimo, nato predmet ponujamo z različnih smeri. Vsakokrat, ko se ga pes dotakne z nosom, kliknemo in mu damo priboljšek. Ko smo prepričani, da je pes vajo razumel, dodamo znak »dotik« ali kaj podobnega: »dotik«, ponudimo predmet, pes se ga dotakne, klik in hrana. To še nekaj časa vadimo, nato se s psom poigramo. Če želimo, da bo pes napredoval, vadimo po nekaj minut vsaj dvakrat na dan.
Ko pes obvlada vajo »dotik«, ga z njeno pomočjo lahko učimo tudi druge vaje, denimo levi in desni obrat, »bum« in drugo, o čemer bomo še pisali. Če smo psa naučili, da se na znak dotakne našega prsta ali dlani, ga na ta način lahko vodimo ob sebi. Iztegnjen prst ali dlan pomikamo stran od psa in on bo sledil. Tako lahko pomagamo razburjenemu psu, da se zbere in pomiri. Denimo: če psa razburi bližina drugih psov, mu ponudimo prst ali dlan, uporabimo znak »dotik« ter ga tako brez težav vodimo mimo »nevarnega območja«. Ponavadi pes znak »dotik« posploši. To pomeni, da se na ta znak z nosom dotakne kateregakoli ponujenega predmeta. To lahko uporabimo na različne načine. Psa lahko naučimo, da se na znak dotakne, denimo pokrovčka od kozarca za marmelado ipd. Če se pes boji otrok ali na splošno ljudi, ga lahko postopoma naredimo bolj zaupljivega prav s pomočjo dotika. Ko pes uživa pri vaji dotikanja, damo predmet drugi osebi in psa pošljemo, da se ga dotakne. Tako lahko postopoma izgubi strah. Če pokrovček ali podoben predmet nalepimo na vrata omarice ali na stikalo za luč, lahko psa naučimo, da bo zapiral omarice, ugasnil ali prižgal luč.
Ta dejanja pa pes lahko počne tudi tako, da se predmetov dotika s šapo. Znak je seveda drugačen, različen celo za desno in za levo šapo. Začnemo pa takole: smo v naši učilnici. Kliker je napet, priboljški pripravljeni. Sedimo na tleh, pes sedi pred nami in obrnjen proti nam. Tokrat bomo malce »pogoljufali«. Vzamemo priboljšek in ga skrijemo v levo roko tako, da naredimo pest. Pest s prsti navzgor položimo na tla pred psa, bliže njegovi desni šapi. Zavohal bo hrano in bržkone bo skušal z jezikom priti do nje. Ker mu to ne bo uspelo, bo slej ko prej poskusil s šapo. Takoj, ko se s šapo dotakne naše roke, kliknemo, odpremo pest in mu damo priboljšek. Po dveh do treh ponovitvah poskusimo s prazno pestjo, nato še z odprto dlanjo: dotik, klik, hrana, dotik, klik, hrana. To nekaj časa vadimo, nato kot vedno dodamo znak, denimo »taca«, »tik«, »tip« ali kaj podobnega. Za drugo nogo bomo uporabili drug znak, denimo »druga«, »tok«, »tap« ipd. Nujno pa si je seveda zapomniti, kateri znak velja za katero nogo! Ko pes vajo obvlada, poskusimo še z našo drugo roko in z njegovo drugo nogo, postopek je enak. Tudi to vadimo vsaj dvakrat na dan po nekaj minut.
Kasneje psa naučimo, da se na znak s šapo dotakne pokrovčka od kozarca za marmelado ipd. Ko to dobro obvlada, pokrovček lahko nalepimo na vrata omarice, na stikalo za luč ipd. Pa smo spet tam – pri zapiranju omaric in ugašanju ter prižiganju luči! Psa lahko naučimo tudi pozdrav »high five« tako, da roko dvignemo više. Tako pes z dvignjeno šapo udari po njej. Če ga privežemo, se nekoliko oddaljimo od njega in mu ponujamo dvignjeno roko, ga lahko naučimo, da nam bo mahal. Dodamo še znak, denimo »pomahaj«, »pa pa« ali kaj podobnega.
Vaja »dotik« pa lahko pomeni tudi dotik z vsem telesom. Tako lahko psa naučimo, da na povelje steče k posebni preprogi ali podobnemu ležišču, se nanj uleže in pomiri. Podrobneje pa prihodnjič.

»Odnašalci«
»Veš, to ni prinašalec, ampak odnašalec!« Kolikokrat se spomnim na posrečeno izjavo prijateljice kmalu po tem, ko je v njen dom prišla mlada »prinašalka«. Seveda se je njena psička kasneje naučila prinašati, sprva pa je različne predmete predvsem odnašala po hiši.

In to je, vsaj po mojih izkušnjah, tudi ena najpogostejših težav udeležencev pasjih igralnih uric. Večina amaterskih pasjih učiteljev svoje štirinožne učence nekako pripravi do tega, da stečejo za predmetom, ko bi ga morali prinesti nazaj in celo spustiti, pa se ponavadi »zalomi«. Psički veselo skakljajo naokoli s predmetom v gobčku, skrbniki pa se razjarjeni zaganjajo za njimi… Če imate tudi vi podobne težave, bodite potolaženi, saj so rešljive. Kako - o tem pozneje. Najprej moramo dokončati našo igro vlečenja za predmet.
Večina psov se kmalu zelo navduši nad to igro, zato moramo NUJNO poskrbeti, da nam njen potek ne bo »ušel z rok«. Pri tem nam bodo pomagala naslednja pravila:

Predmetov, s katerimi se igramo bodisi vlečenje bodisi prinašanje ali iskanje, NIKOLI ne puščamo psu. Na koncu igre jih VEDNO pospravimo, psu pa damo nekaj v zameno, najbolje primerno glodalo. Ne pozabimo: to so naši predmeti, ki smo jih psu le posodili!
Igro VEDNO začnemo MI in mi jo tudi KONČAMO! Najbolje je to takrat, ko je pes še ves navdušen in bi še nadaljeval. Ne pa takrat, ko se umakne ves naveličan. Tako si bo igre vse bolj želel.
Ko pes postaja vse bolj »nor« na predmet, uvedemo »strožji nadzor«. Na začetku igre mu predmet sicer pokažemo, a hkrati izrečemo ukaz »proč«. Psa malce podražimo in opazujemo, kakšen bo njegov odziv. Če se zažene proti »plenu«, ga hitro skrijemo za hrbet in ponovimo znak »proč«. Če mirno počaka, za nagrado namesto klika izrečemo povelje »zgrabi« ipd. ter začnemo z igro. Zahtevnost vaje stopnjujemo tako, da psička pred začetkom igre, ko smo dali znak »proč«, vse bolj dražimo. Nagrada za njegovo samoobvladovanje je znak »zgrabi« in začetek igre. Če se prekrši, predmet skrijemo in nestrpnež mora še dalj časa čakati.
Pazimo, da ne gremo čez mejo. Psa NIKOLI ne smemo razdražiti do te mere, da bi izgubil oblast nad seboj. Zato je bolje, da obdobja vlečenja ohranjamo kratka: le nekaj sekund do pol minute vlečenje, nato znak »spusti« in za nagrado namesto klika in hrane spet znak »zgrabi« ter nadaljevanje igre. Če imamo občutek, da je pes preveč razdražen, mu rečemo, naj se uleže, in počakamo, da se povsem umiri. Šele po tem za kratek čas nadaljujemo igro in jo nato dokončne prekinemo. Če bomo zares DOSLEDNI, bo pes kmalu ugotovil, da se lahko svojo priljubljeno igro igra le, če se povsem obvlada.
Kdaj pa kdaj dovolimo tudi psu, da nas »premaga« - nas torej zvleče proti sebi in strese predmet. A ne pozabimo: na koncu VEDNO zmagamo MI! Da ne bi bil pes prizadet, »plen« zamenjamo za glodalo in ga pospravimo.
Vsak prekršek pravil igre TAKOJ kaznujemo tako, da igro PREKINEMO. Prekršek je, denimo, če pes namesto predmeta z zobmi prime našo roko, če skoči na nas ali se celo pri vlečenju s šapami upre na nas, da bi bil bolj uspešen. Če tega navodila ne bomo DOSLEDNO upoštevali, bo igra kmalu prerasla v nenadzorovano in nevarno merjenje moči, kar je vse prej kot učenje samoobvladovanja.

Veliko psov postane sčasoma prav »zasvojenih« z igro vlečenja. Takrat jo lahko začnemo uporabljati kot nagrado za uspešno izvedene druge, manj privlačne vaje. Primer, kako lahko izpopolnimo vajo odpoklica: začnemo takrat, ko smo psa že naučili vajo »sem« s pomočjo klikerja. Sprva naj bo pes še blizu nas, okoliščine pa ne preveč težavne, torej kje na samem. Psa na hitro pokličemo po imenu in dodamo znak »sem«. V trenutku, ko se pes obrne, mu rečemo »zgrabi« in pomigamo s »plenom« ter začnemo z igro vlečenja. Kmalu bomo opazili, da se je njegova odzivnost na znak »sem« precej izboljšala in težavnost vaje lahko začnemo stopnjevati tako, da jo vadimo v vse bolj težavnih okoliščinah.

»Tarčanje«
Če ste doslej pridno vadili in pri tem dosledno upoštevali naša navodila, potem vaš pes že kar dobro obvlada nekaj osnovnih vaj.

Vsekakor se zna na znak usesti in uleči ter tako tudi nekaj časa ostati. Ko ga pokličete, pridirja že na prvo besedo in se pozorno usede pred vas. Na sprehodu pridno hodi tako, da je povodec ves čas ohlapen. Če je treba, pa na znak »poleg« stopa tesno ob vaši nogi.
Kaj pa zdaj? Se lahko mirno zleknemo na lovorikah in za vse večne čase prenehamo šolati svojega štirinožnega učenca? Če bi to storili, bi bilo podobno, kot če bi pri otroku za vedno prekinili šolanje, potem ko je dopolnil drugi razred osnovne šole. Opisane vaje so namreč šele začetek in temelj uspešne pasje kariere - vsega lepega, kar nas še čaka. Ne le pri ljudeh, tudi pri psih namreč veljata ti dve pravili: »Človek/pes se vse življenje uči.« in »Več znaš, več veljaš.« Znanje bo treba širiti in izpopolnjevati z dveh stališč. Po eni strani je nujno stopnjevati težavnost okoliščin, v katerih vadimio, in psa izšolati tako, da bo zares ubogljiv in vodljiv v vseh življenjskih okoliščinah. Za to bo NUJEN obisk KAKOVOSTNE pasje šole s strokovnimi učitelji, ki delajo na sodoben, znanstveno utemeljen način. Vem, da se že ponavljam, a to dejstvo je tako pomembno, da si ga res kaže zapomniti in upoštevati.
Po drugi strani pa je tudi IZREDNO koristno, če psa naučimo ČIMVEČ RAZLIČNIH vaj - vsak dan/teden/mesec kaj novega! Nekatere vaje bomo lahko uporabjali tudi v vsakdanjem življenju in si tako precej olajšali življenje s psom. Poleg tega pa bo imel pes, ki bo zaposlen z učenjem vedno novih stvari in bo na ta način izživet, mnogo manj težav zaradi neželenega vedenja ali pa ga bo laže obvladovati. Vrtec, mala šola, osnovna šola, srednja šola, fakulteta, doktorat… – zakaj pa ne? Verjemite mi, če boste delali pravilno, bo pes užival že zaradi šolanja samega – pa vi tudi! Naši psici sta stari že štiri in pet let, a se vsakokrat, ko vzamem v roke kliker, vneto prerivata, katera bo prva na vrsti za učenje. Tisto, ki čaka, je treba zapreti v drug prostor, če smo zunaj, pa privezati, da se ne bi stalno vrivala.
Osnove vaj, ki jih bomo opisali, lahko vsak doma nauči svojega psa. Izpopolniti pa jih je najbolje s pomočjo dobrega pasjega učitelja. Prva skupina vaj je tako imenovano »tarčanje« - to je moj prevod angleškega izraza »targeting«, seveda malce za šalo. Sama te vaje imenujem »dotik«. Skupno jim je, da se pes na znak dotakne določenega predmeta, in to z različnimi telesnimi deli, najpogosteje s smrčkom ali šapo. To je bila tudi prva vaja, ki sem jo svojo prejšnjo psico naučila s pomočjo klikerja. Ko sem izvedela za tak način učenja, je bila že kar v letih in je vse druge vaje že zdavnaj obvladala. Zato sem se »eksperimentalno« lotila prav vaje »dotik« in prvič »v živo« doživela, kako pes z razmišljanjem pride do določenega zaključka. Kot je bilo opisano v navodilih, sem vzela primerno palčko in jo psici pomolila pod nos. Seveda jo je povohala, saj bi jo vsak pes, in se je ob tem dotaknila s smrčkom. V tem trenutku sem kliknila in jo nagradila. To sva trikrat ali štirikrat ponovili, nato je potem, ko je pogoltnila priboljšek, za kratek čas obstala, kot bi premišljevala. Pogledala je mene, pa še palico, se očitno NAMENOMA dotaknila konice in me še enkrat pogledala – češ, kje je moj priboljšek? Takrat sem vedela, da je vajo razumela. In odtlej je šlo gladko naprej. Ta prva vaja s klikerjem je pri meni pustila neizbrisen vtis in tega trenutka »pasje razsvetlitve« ne bom nikoli pozabila, čeprav sem jih kasneje pri različnih psih doživela še na stotine. Zame je bil to neznanski skok s starega načina šolanja, ko »s psom nekaj delamo«, na novega, ko »pes razmišlja o tem, kaj naj stori«, da bo nagrajen.
Pa začnimo z vajo »dotik«. Kot ponavadi smo v naši »učilnici«. V roki držimo kliker. Pri roki, seveda zunaj pasjega dosega, je skledica z majhnimi, a slastnimi priboljški. Če bomo začeli s palčko, tako kot sem jaz, konico oblepimo z blagom, barvnim trakom ipd., lahko pa nanjo nataknemo drobno žogico. Lahko začnemo tudi z dlanjo ali prstom. Izbrani predmet pomolimo psu pred nos.
In kaj potem? To boste izvedeli prihodnjič.

»Plen« njihov vsakdanji…
Večina psov tako uživa ob igri s »plenom«, da bi se jo lahko igrali ves dan, vsak dan…
»Plen« lahko iščejo, lovijo, zgrabijo, se vlečejo zanj in ga na koncu »ubijajo« s stresanjem. Mi pa psa lahko s pomočjo take igre naučimo prinašanje predmetov in njihovo iskanje. Igro vlečenja za predmet lahko s pridom uporabimo kot nagrado pri učenju manj privlačnih vaj po njihovi uspešni izvedbi. Enako lahko storimo tudi z vajo prinašanje predmeta ali njegovo iskanje, če ju pes izvaja z veseljem.
Preden se lotimo prve vaje, vlečenja za predmet, še nekaj besed k vaji »proč«, katero smo podrobno opisali v prejšnji številki revije. Ko smo psa do popolnosti naučili, da se ob znaku »proč« ne sme dotikati hrane, ki smo jo sami nastavili, lahko začnemo vaditi tudi z drugimi predmeti. Uporabimo različne igračke, sprva manj privlačne, kasneje vse bolj. Najprej vadimo v stanovanju, pozneje poskusimo z vajo zunaj. Vrhunec šolanja bo, ko se bo pes ob znaku »proč« odmaknil od sveže pognojene njive, namesto da bi si privoščil »sočni priboljšek«. A pot do tam je dolga in trnova …Tlakovana je z vztrajnostjo in redno vajo. Začne se v pasji mali šoli, konča pa s pasjim doktoratom …
Zdaj pa k vaji vlečenje za predmet. Zakaj sem napisala vaja, ne pa igra? Čeprav je za psa res igra, je hkrati ODLIČNA vaja samoobvladovanja. Tako kot druge, ki smo jih opisovali v prejšnjih člankih. Seveda le, če jo učimo PRAVILNO, in jo tako tudi izvajamo. Če ne, se lahko v hipu spremeni v nenadzorovano merjenje moči, ki se lahko konča tudi s poškodbami. Vsekakor pa slabo vpliva na vzgojo psa. Moram priznati, da sama še pred nekaj leti nisem bila najbolj navdušena nad igro vleka. Tako je naša prejšnja psica sploh ni poznala. Pri zdajšnji psici pa jo z velikim uspehom uporabljam kot nagrado po uspešni izvedbi težkih vaj, denimo »dol« med tekom za srno ali pa odpoklic v enakih okoliščinah. Igra vlečenja, prinašanje predmeta ali pa njegovo iskanje psici toliko pomenijo, da se lahko upre še tako močni skušnjavi. Na znak nemudoma izvede želeno vajo, denimo »dol« ali »sem« med tekom, saj po tem pričakuje omenjeno nagrado.
Dobro je, če psiček pred učenjem vaje vlečenja za predmet že obvlada vsaj »pasji zen«, še bolje pa tudi vajo »proč«. Tako bomo igro laže nadzorovali. Kot predmet vlečenja lahko uporabimo različne igrače. Na trgu jih je kar veliko: koščki vrvi z vozloma na obeh koncih, različne kombinacije gumijastih igrač in vrvi, kong na vrvici in mnogo drugih. Če te psička ne zanimajo, poskusimo s kosom umetnega ali celo pravega krzna, ki ga lahko zvijemo v obliki klobase. Spet začnemo v naši učilnici, s klikerjem in priboljški v priročni bližini. Psička pokličemo in mu pokažemo »plen«. Nato ga začnemo »dražiti« z njim. »Plen« premikamo levo in desno od njegove glave, kot bi bil živ. Pomolimo ga psičku pred nos, ga spet hitro umaknemo, skrijemo za hrbet itd. Slej ko prej ga bo psiček zgrabil in začel vleči. Takrat uporabimo besedni znak »zgrabi«, »drži« ali kaj podobnega. Vlečemo igračko psičkovi zagnanosti primerno. Če je neodločen, plašen - bolj nežno. Če drži močno - lahko močneje. Po nekaj sekundah igro prekinemo. Na voljo imamo dve možnosti. Pri prvi držimo kliker v isti roki kot »plen«. Ko želimo igro prekiniti, z drugo roko psička primemo za ovratnico, »plen« spustimo ter čakamo. Takoj ko začne psiček odpirati gobček, KLIKNEMO in mu damo košček hrane. Nato nadaljujemo z draženjem in vlečenjem. Igro pa lahko prekinemo tudi tako, da psičku pred nos pomolimo priboljšek, ki ga držimo v isti roki kot kliker. Ko spusti plen, kliknemo, mu damo hrano ter z igro nadaljujemo. Vadimo še nekaj minut: »zgrabi«, nekaj sekund vlečenja, prekinitev, klik, hrana in nadaljevanje igre. Potem z igro prenehamo in vadimo kaj drugega. Ko začne psiček ob bližanju naše roke s priboljškom ali takrat, ko se dotaknemo njegove ovratnice, sam spuščati predmet, dodamo znak »spusti«. Tudi to vajo vadimo dvakrat na dan po nekaj minut. Kasneje dodamo še znak »proč« in postopoma stopnjujemo težavnost vaje. O tem pa prihodnjič.

Psiček skokec »Nosne zadeve« Moč pogleda

Mala šola pasje vzgoje

Psiček skokec

»Nosne zadeve«

Moč pogleda