Irina Lončar, dr. vet. med.

POVEZAVA DO CELOTNEGA ČLANKA: Akupunktura

Revija Moj pes, Jan. 2012

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 1979 sprejela zanimivo odločitev: akupunkturo je uradno priznala kot koristno metodo zdravljenja. Za mnoge azijske države, ki akupunkturo kot metodo zdravljenja uporabljajo že približno pet tisoč let, je bila ta novica bržkone dokaj zabavna. V zahodnem svetu pa je bila ta odločitev pomemben korak k sprejetju dejstva, da je veliko načinov, kako pomagati bolnim in kako preprečevati bolezni.
Akupunktura je bila odtlej predmet preučevanja in analiz v številnih resnih znanstvenih laboratorijih, hkrati pa se je njena uporaba tako pri ljudeh, kot pri živalih razširila po vsem svetu.
Ena izmed največjih prednosti akupunkture je poleg njene uspešnosti pri zdravljenju predvsem to, da nima stranskih učinkov, ki jih lahko povzročijo nekatera klasična zdravila.


Vzhodni pristop

Verjetno je večina že slišala za akupunkturo: gre za vstavljanje igel v določene točke na telesu, kar vpliva na telesno energijo Qi (izgovori se »či«). Akupunktura je metoda tradicionalne kitajske medicine in temelji na konceptu bio-energijskih tokov v telesu, tako imenovanih »meridianov«. Ti so razporejeni po vsem telesu na podoben način kot živci. Tradicionalna kitajska medicina (v nadaljevanju: TKM) verjame, da meridiani oskrbujejo organe in telesna tkiva z energijo, ki je nujno potrebna za njihovo zdravo delovanje.
Na vsakem od meridianov so številne točke, ki jih stimuliramo z iglami. TKM verjame, da na ta način posameznim organom lahko dodajamo ali odvzemamo energijo – odvisno pač od vrste bolezni. Po TKM je najpomembnejše prav doseganje ravnovesja tako v telesu kot v umu. Pravilno mentalno ravnovesje je odločilnega pomena za naš odnosu do bolezni v modernem in mnogokrat kaotičnem svetu: stanje duha in uma sta enako pomembna za zdravje, kot je pomembno imeti zdravo srce. Fizični in mentalni dejavniki, ki povzročajo stres, vržejo telo iz ravnovesja, to pa povzroči pojav negativnih simptomov. Takšen pogled ni tuj niti zahodni medicini. Vemo, da narava v večini primerov teži k homeostazi – naravni težnji k stabilnemu in konstantnemu stanju stvari. Akupunktura je način zdravljenja, ki telesu pomaga pri vzpostavljanju takšnega ravnovesja.
Eno od osnovnih načel TKM je prepričanje, da je treba na vsakega pacienta gledati kot na celoto. Večina bolezni namreč ne prizadene zgolj enega, izoliranega dela telesa, temveč je rezultat spleta dogodkov. Zaradi tega po pregledu pacientove zgodovine in po natančnem pregledu pacienta akupunkturist ponavadi izbere točke na več telesnih meridianih, saj se neravnovesja pojavljajo v več kot le enem organu ali skupini organov.

Zahodni pristop
Če ste pri branju vzhodnjaške razlage delovanja akupunkture morda namrščili obrvi, obstaja tudi nekaj zanimivih znanstvenih razlag za uspešnost zdravljenja z akupunkturo. Veliko akupunkturnih točk namreč leži zelo blizu nekaterih pomembnih živčnih centrov v telesu. Z akupunkturo zato lahko stimuliramo bližnjo okolico živcev in na ta način spodbujamo njihovo boljše delovanje. Posamezni živec registrira vsak vbod igle in se na to ustrezno odzove. Takšen odziv živca ali sprememba v njegovem načinu delovanja lahko vpliva na raven bolečine, hormonov, širjenje ali krčenje žil itd. Ker mnogo živcev povezuje več delov telesa. se lahko takšen odziv pojavi na mnogih od njih, tudi na tistih delih, ki so sicer teže dostopni.
Dokazano je tudi, da stimulacija telesa z akupunkturnimi iglami močno vpliva na sproščanje endorfinov ter drugih močnejših modulatorjev bolečine v telesu, prav tako pa tudi, da ima zdravljenje z akupunkturo kumulativen učinek – več zaporednih zdravljenj ima večji učinek. Zato je akupunktura tako zelo uporabna pri zmanjševanju bolečine pri artritisu in podobnih obolenjih. Poleg tega akupunktura vsebuje tudi elemente »globinske masaže«, kjer igla lahko zelo pride v stik z mišico na zelo osredotočen način, jo sprosti ter tako pomaga pri bolečih ali otrdelih mišicah, ki se kot stranski učinki pogosto pojavljajo pri obolenjih sklepov, mišic in skeleta pri starejših pacientih.
Opisani znanstveni pristopi so popularizirali tako imenovano zahodno akupunkturo, ki se manj kot na tradicionalne akupunkturne točke na meridianih osredotoča na točke v okolici obolelih delov telesa, denimo na boleče mišice ali z artritisom prizadete sklepe. Akupunturist vstavlja igle v okolico problematičnih mest z namenom, da zmanjša bolečin in doseže sprostitve.
Prav živali so najbolj »strogi« sodniki uspešnosti kakršnegakoli zdravljenja, saj nanje psihosomatska sugestija le redko vpliva. Zato je ponavadi dokaj jasno, ali jim določena vrsta zdravljenja pomaga ali ne.
Akupunktura je že postala široko uporabljana in priznana metoda zdravljenja ljudi v mnogih zahodnih državah – takšno zdravljenje lahko zasledimo celo v nevroloških ali ortopedskih oddelkih nekaterih bolnišnic. Kot stalno prakso uporabljamo akupunkturo pri uravnavanju bolečine in je pomembna metoda v tako imenovanih bolečinskih klinikah in v večini rehabilitacijskih centrov. Zato ni čudno, da so njen potencial odkrili tudi veterinarji pri zdravljenju živali (na Kitajskem jo že več stoletij uporabljajo pri zdravljenju delovnih živali na kmetijah). Akupunkturo poučujejo na specializiranih univerzah v ZDA in v Evropi, pojavlja pa se tudi v popularnih televizijskih oddajah, kot je »Dog whisperer« (Cesar Millan). Če boste svojega ljubljenčka peljali k akupunkturistu, se je dobro pozanimati, ali je ta usposobljen za to delo.
Bržkone se sprašujete, kako je mogoče živali zbadati z iglami, ne da bi se temu upirale na vso moč. A so iglice tako tanke, vstavljanje igel pa tako nežno in hitro, da se živali najpogosteje sploh ne zmenijo za zbadanje. Še več, ko so vse iglice že v njih, se v njihovem telesu sprostijo endorfini, živali pa se povsem sprostijo in pogosto celo zaspijo. Najpogostejši »stranski učinek« terapije z akupunkturo je – zadovoljno smrčanje! Treba pa je vedeti, da se vsaka žival na terapijo odzove na svoj način, prav tako pa so tudi učinki zdravljenja z akupunkturo lahko pri določeni živali uspešnejši kot pri drugi. Vseeno pa se akupunkturo lahko izvaja na skoraj vseh vrstah živali.
Ponavadi se učinki zdravljenja z akupunkturo pokažejo po treh do sedmih terapijah. Ena terapija lahko traja od 20 pa do 60 minut, odvisno pač od vrste bolezni in stadija, v katerem je, ter seveda od pripravljenosti živali za sodelovanje. Od tega je odvisna tudi frekvenca opravljanja terapij, ki jo prvih nekaj tednov opravimo dvakrat na teden, kasneje pa bolj poredko – enkrat na mesec ali enkrat na več mesecev.
Pri opravljanju terapije sta skrbnik in veterinar ves čas ob živali – pomembno je namreč, da je čim bolj sproščena. Veterinar akupunkturist prav tako preuči vse morebitne veterinarske izvide, ki so na voljo. Cilj akupunkture je nadomestiti uporabo klasičnih zdravil, če je to le mogoče, pogosto pa jo uporabljamo tudi kot dodatno terapijo, zavoljo nje pa se lahko zmanjša količina predpisanih zdravil.

Pri katerih boleznih jo uporabljamo?
Z akupunkturo dosegamo najboljše rezultate pri zmanjševanju bolečine, zato je zelo koristna pri boleznih mišic in sklepov (artritis, displazija kolčnega sklepa, degenerativna obolenja medvretenčnih ploščic, spondiloza, vnetje mišic in kit) in kot pomoč pri okrevanju po poškodbah ali operacijah. Prav tako je zelo uspešna pri zmanjševanju in lajšanju bolečine in sproščanju mišic pri starejših živalih, ki pogosto bolehajo za kronično bolečino ali otrdelostjo mišic. Pogosto jo uspešno uporabljamo tudi pri vnetjih ali poškodbah živcev, pri parezi pa tudi pri paralizi.
Nekatere druge bolezni, kjer je akupunktura lahko podporna terapija, so tudi različne bolezni prebavil, bolezni dihal, bolezni kože, alergije, urološke bolezni, uporabljamo pa jo tudi pri psihičnih težavah, kot je anksioznost (potrtost).

Zelo pomembna značilnost akupunkture, ki je vse prevečkrat spregledana, je njena preventivna vloga pri ohranjanju zdravega ravnovesja v telesu. Če bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, so možnosti za uspešno zdravljenje živali toliko večje. Žal pa dandanes živimo v svetu, kjer je veliko bolj v navadi zgolj »popravljati« nastale napake, kot pa zagotoviti, da do njih sploh ne pride. Zato bi rada sklenila z zanimivo mislijo, ki bo zanimiva tudi mojim kolegom veterinarjem in zdravnikom: glavna vloga tradicionalnih kitajskih zdravnikov je bila vloga varuha zdravja, šele nato zdravnika, ki bolezni odpravlja. Če so njihovi pacienti zboleli, je bil to znak, da svojega dela niso dobro opravili.
*Irina Lončar je diplomirala iz veterine na univerzi Royal Veterinary College v Londonu, pri Britanski zvezi veterinarskih akupunkturistov pa se je specializirala in pridobila certifikat iz veterinarske akupunkture. Trenutno dela kot veterinarka – akupunkturistka v Ljubljani. Akupunktura se izvaja na Prva-K Kliniki za male živali, na Gorkičevi 6 v Ljubljani. Za več informacij obiščite njeno spletno stran: www.acus.si