POMEN URINOGRAMOV PRI PASJIH IN MAČJIH OBOLENJIH, KI ZAHTEVAJO ANALIZO URINA

POMEN URINOGRAMOV PRI PASJIH IN MAČJIH OBOLENJIH, KI ZAHTEVAJO ANALIZO URINA

Maja Brložnik, dr. Pavo Zaninović Prva - K, Klinika za male živali, Gorkičeva 6, Ljubljana. Prikaz urinogramov najpogostejših obolenj, ki zahtevajo analizo urina. 7. podiplomsko izpopolnjevanje veterinarske zbornice, Laško 2010.

Ključne besede: veterinarska medicina, klinična diagnostika, analiza urina/urinogram

IZVLEČEK

V prispevku razpravljamo o pomenu urinograma pri boleznih sečil in drugih sistemskih boleznih, katerih diagnostika zahteva pregled urina. Na osnovi analize 170 kliničnih primerov (88 psov in 82 mačk) podajamo značilnosti urinogramov, ki so tipični za najpogostejše bolezni in predstavljamo njihove urinske sedimente.

Key words: veterinary medicine, clinical diagnostics, urinalysis

ABSTRACT

In the article the importance of urinalysis in the diagnostics of urinary tract diseases and other systemic diseases, which require urinalysis, is discussed. Analyzing 170 clinical cases (88 dogs and 82 cats), the characteristics of urinalysis, typical of most common diseases are presented and their urine sediments are illustrated.

UVOD

Anamnestični podatki in klinični pregled ponavadi ne zadostujejo za pravilno postavitev diagnoze bolezni sečil, nepogrešljiv element diagnostike je analiza urina. V nekaterih primerih so potrebne še druge preiskave (UZ, RTG, kontrastne preiskave, hematološke in biokemijske preiskave krvi itd). V izjemno pomoč pa je pregled urina tudi pri diagnostiki drugih obolenj (jetrne bolezni, endokrine bolezni, PuPd, anemija....). Za analizo urina je zadostna skromna laboratorijska oprema (refraktometer, centrifuga in mikroskop), interpretacija urinskih izvidov pa je relativno nezahtevna, zato naj se analiza urina izvaja redno tudi v ambulantnih pogojih dela. Opis vpliva vrste vzorca glede na čas odvzema, način odvzema in opis vpliva obstojnosti urina na interpretacijo urinskih izvidov je objavljen v zborniku spomladanskega izpopolnjevanja veterinarske zbornice 2009 (Brložnik M. Diagnostika bolezni sečil pri psih in mačkah s poudarkom na urinogramu, Bled, 5. in 6.februar 2009).

PREGLED URINA – URINOGRAM

1. Senzorično in fizikalno vrednotenje urina Volumen urina ob uriniranju lastnik težko oceni in pogosto zamenja poliurijo s polakiurijo. Idealno bi bilo meriti količino urina v 24 h, kar pa je žal pogosto neizvedljivo. Volumen urina pri zdravem psu je 20-40 ml/kg/dan, pri mački pa 18-25/ml/kg/dan. Specifično težo urina merimo z refraktometrom. Lažen dvig specifične teže lahko izmerimo zaradi povečane motnosti (celice, kristali, bakterije, sluz), prostega hemoglobina ali nizke temperature. Motne vzorce urina zato pred merjenem specifične teže centrifugiramo. Če nimamo refraktometra za veterinarsko medicino z lestvicama za pse in mačke, se specifična teža urina za mačke izračuna po formuli: 0.846 ´ izmerjena specifična teža + 0.154, saj je mačji urin bolj refraktiven od človeškega in pasjega. Hipostenuričen urin ima specifično težo pod 1.007, izostenuričen urin med 1.007 in 1.015, hiperstenuričen pa nad 1.015. Specifična teža urina zdravih živali je med 1.006 in 1.070, višja je pri prvem jutranjem urinu. Specifična teža jutranjega urina pri psu je med 1.024 in 1.050, pri mački pa med 1.035 in 1.060. Glukozurija in proteinurija zvišata specifično težo urina. Urinski trakovi za merjenje specifične teže niso zanesljivi. Barva urina je navadno rumena zaradi barvil urohromov (urobilin in drugi razpadli produkti hemoglobina). Koncentriran urin je jantarne barve, razredčen pa skoraj brezbarven. Rdeč in moten urin, ki se zbistri po centrifugiranju, vsebuje eritrocite. Temno rdeča do rjava barva je posledica hemoglobinurije ali mioglobinurije. Pri bilirubinuriji je urin rumeno-rjav, zeleno-rumen ali temno rjav. Tudi hrana in zdravila lahko spremenijo barvo urina, tako da lahko dobimo modre, roza ali zelene odtenke. Transparentnost (bistrost), turbidnost (motnost) urina Normalen urin je bister, motnost pa lahko povzročijo različni vsebovani delci (npr. spermiji, sluz, maščoba, celice, precipitirani kristali, mikroorganizmi, cilindri idr.). Vonj urina zdrave živali je značilen, aromatičen, lahko pa se spremeni zaradi različnih bolezni. Bakterije, ki razgrajujejo beljakovine, povzročijo gniloben vonj urina. Vonj po vodikovem sulfidu je značilen pri okužbi z bakterijami iz rodu Proteus. Sladkoben vonj po sadju zaznamo pri ketonuriji.

2. Kemijske preiskave urina - merjenje s testnimi trakovi Orientacijske meritve nekaterih kemijskih vrednosti lahko določamo s testnimi trakovi, ki morajo biti hranjeni v suhi, hermetično zaprti posodi. pH urina - zdravi psi in mačke izločajo urin s pH od 5,5 do 7. Vrednost pH urina je odvisna od prehrane, presnove, različnih bolezni ali uporabe zdravil. Pri okužbah sečil z bakterijami, ki proizvajajo ureazo, je urin alkalen. Napaka meritev s testnimi lističi je +/- 1 enoto pH pri psu, pri mački je pH vrednost vedno izmerjena prenizko. Proteini - testni trak reagira pozitivno pri vrednosti 0.3 g/L, rezultati morajo biti interpretirani v povezavi s specifično težo. Metoda merjenja proteinov s testnimi trakovi je občutljiva na pH vrednost, zato lahko dobimo v alkalnem urinu lažno pozitivne rezultate. Natančneje lahko merimo proteine s pomočjo precipitacije beljakovin s sulfosalicilno kislino, s spektrofotometričnim merjenjem razmerja med proteini in kreatininom, s pomočjo elektroforeze in z merjenjem mikroalbinurije. Proteinurija je lahko preglomerularna (fiziološka in prehodna zaradi vročine, krčev, stresa, temperaturnih skrajnosti, venozne kongestije, ali pa gre za preobremenitev nefronov zaradi npr.hiperglobulinemije pri multiplem mielomu), glomerularna (pri glomerulonefritisu ali amiloidozi) ali postglomerularna (bolezni urogenitalnega trakta, Fanconijev sindrom...). Glukoza - v urinu zdravih psov ne najdemo glukoze. Glukozurija ob euglikemiji govori o bolezni ledvičnih tubulov, ob hiperglikemiji pa o sistemski bolezni (npr. diabetes mellitus, Cushingova bolezen, pankreatitis). Pri mačkah se lahko pojavi stresna glukozurija ob stresni hiperglikemiji ob različnih boleznih ali zaradi stresa ob pregledu, zato se v primeru nejasne diagnoze odločimo za merjenje serumskega fruktozamina, katerega koncentracija je sorazmerna s serumsko koncentracijo glukoze v zadnjih 2 do 3 tednih. Lažno pozitivni rezultati se lahko pojavijo ob uporabi nekaterih zdravil (askorbinska kislina, salicilati, penicilin, oksitetraciklin, idr.) in pri obstrukciji sečnice pri mački. Ketoni - v urinu zdravih živali ni ketonov. Ketonurija se pojavi, ko produkcija ketonov, ki nastajajo med razgradnjo maščobnih kislin, preseže absorpcijsko kapaciteto tubulov (npr. pri sladkorni bolezni, brejosti, večjih telesnih naporih, stradanju, renalni glukozuriji...). Bilirubin - v koncentriranem urinu zdravih psov se pojavlja bilirubin v manjših količinah, očitna bilirubinurija pa je posledica hemolitične anemije ali bolezni jeter in žolčnika (npr. obstrukcija žolčevodov zaradi žolčnih kamnov, tumorjev, enteritisa, pankreatitisa). Bilirubinurijo interpretiramo pri psu v povezavi s specifično težo urina, pri mačkah je pozitiven rezultat znak bolezni, saj je ledvični prag za bilirubin pri mačkah 9 ´ višji. Lažno negativen rezultat lahko dobimo zaradi izpostavitve urina svetlobi za več kot pol ure (fotodegradacija bilirubina), spontane oksidacije bilirubina in askorbinske kisline. Urobilinogen - test pri analizi urina psov in mačk nima diagnostičnega pomena. Nitriti - bakterije z encimom nitroreduktazo razgradijo nitrate v urinu v nitrite. Pozitiven rezultat testa kaže na bakterijsko okužbo, z negativnim pa je ne moremo izključiti, ker npr. stafilokoki nimajo omenjene reduktaze. Prav tako je test za analizo urina mesojedih živali manj občutljiv kot za analizo človeškega urina, saj je v prehrani mesojedov manj nitratov, ki se izločajo z urinom. Levkociti - test temelji na določanju esteraze, ki se v velikih koncentracijah nahaja v človeških levkocitih. Za pregled pasjih urinov je test slabo občutljiv in lahko dobimo lažno negativne rezultate, v primeru mačjih urinov pa dobimo vedno lažno pozitivne rezultate. Kri (hemoprotein) - merimo hematurijo (hemoglobin v eritrocitih) in hemoglobinurijo (raztopljen hemoglobin). Vzrok hematurije so vnetja sečil, poškodbe, novotvorbe, uroliti idr. Hemoglobinurija se pojavi pri hemolitični anemiji, po večjih telesnih naporih in pri hematuriji v hipostenuričnem ali alkalnem urinu. Pri hematuriji se urin po centrifugiranju zbistri, pri hemoglobinuriji ostane rdečkaste barve.

3. Pregled sedimenta z mikroskopsko preiskavo Urin zdravih živali ne vsebuje veliko sedimenta, v njem lahko najdemo manjše število epitelnih celic, vlaken sluzi, eritrocitov, levkocitov, hialinih cilindrov in kristalov. Bakterije in skvamozne epitelne celice najdemo v ujetem urinu in v urinu odvzetem s katetrom. Za semikvantitativno oceno elementov urinskega sedimenta centrifugiramo standardno količino urina (npr. 5 ml). Urin centrifugiramo 10 minut pri 2000 obratih na minuto. Odlijemo supernatant, sediment premešamo s tresenjem, kapljo sedimenta prenesemo na predmetno stekelce, pokrijemo s krovnim stekelcem in pregledamo vsaj 10 vidnih polj pri 100x in 400x povečavi. Sediment lahko tudi pobarvamo z različnimi barvili. V urinskem sedimentu iščemo celice, mikroorganizme, cilindre in kristale. V vidnem polju preštejemo ertitrocite in levkocite in tako ocenimo njihovo število. V urinu zdrave živali najdemo manj kot 5 eritrocitov na vidno polje pri 400 x povečavi. Pri različnih specifičnih težah urina so eritrociti zaradi osmoze različnih oblik (se skrčijo v hiperstenuričnem in napihnejo v hipostenuričnem urinu). Ločiti jih moramo od maščobnih kapelj, katerih velikost je različna in jih najdemo tik pod površino krovnega stekla. Vzrok hematurije je lahko hemoragična diateza (npr. pri trombocitopeniji), okužba, vnetje (npr. idiopatski cistitis pri mački), nekroza, novotvorba, toksične snovi (npr. terapija s ciklofosfamidom) ali travma. Levkociti so 2x večji od eritrocitov in imajo notranjo celično strukturo. V urinu zdravih živali je malo levkocitov, v urinu odvzetem s cistocentezo pomeni več kot 3 levkocite na vidno polje pri 400x povečavi piurijo, najpogostejši vzrok zanjo je okužba. Epitelne celice so različnih velikosti, praviloma so večje iz spodnjih delov urinarnega trakta (iz mehurja in sečnice), manjše pa iz zgornjih delov sečil (iz sečevodov in ledvic). Renalne tubularne epitelne celice so okrogle oblike z okroglim jedrom, po katerem se ločijo od levkocitov, od katerih so le malo večje. Ob vnetjih sečil se število epitelnih celic poveča zaradi urotelne hiperplazije. V urinu, odvzetem s cistocentezo ne najdemo skvamoznih epitelnih celic, saj so to celice iz distalnega dela uretre, vagine, vulve ali prepucija. Te celice se pojavijo v večjem številu v urinskem sedimentu v primeru skvamozne metaplazije prostate ali karcinoma prehodnega epitela. Celice ocenjujemo s pregledom pobarvanega sedimenta. Cilindri so odlitki ledvičnih tubulov in jih štejemo pri manjši (100x) povečavi. Razlikujemo hialine, granulirane, celične, voščene, maščobne in druge cilindre. V urinu zdrave živali lahko najdemo do 2 hialina cilindra na vidno polje. Njihovo število je povečano pri vročini, slabi perfuziji ledvic, pri proteinuriji in po fizičnem naporu. Granulirani cilindri, ki so zgrajeni iz degeneriranih levkocitov in tubularnih epitelnih celic, vgrajenih v proteinski matriks, so prisotni v urinu v večjem številu ob akutnih ledvičnih boleznih. Celični cilindri lahko vsebujejo epitelne celice, levkocite in eritrocite. Cilindri se izločijo v urin, preden celice degenerirajo. Pogosto jih najdemo ob akutnem nefritisu in toksičnih stanjih, ki povzročajo degeneracijo tubularnega epitela. Levkocitni cilindri so redki, nastajajo ob vnetju v tubulih (npr. akutni pielonefritis). Tudi eritrocitni cilindri so redki, spremljajo lahko krvavitve v ledvicah. Te tipe cilindrov običajno spremljajo granulirani cilindri. Voščeni cilindri in povečano število maščobnih cilindrov kažejo na kronično tubularno degeneracijo. Drugi cilindri vsebujejo v svojem matriksu različna barvila (bilirubin, mioglobin, hemoglobin). Kristali - nekateri kristali so posledica normalnega izločanja metabolitov preko ledvic, drugi pa so posledica izločanja metabolitov, ki nastanejo ob različnih boleznih. Vrsta kristalov je odvisna od pH vrednosti urina, koncentracije urina in temperature. Njihovo število ocenjujemo pod 100x povečavo. Kristalurija se pojavi, ko je urin nasičen z raztopljenimi minerali ali drugimi kristalogenimi substancami, ki precipitirajo iz raztopine. V večini primerov kristalurija ne pomeni prisotnosti urolitov, niti nagnjenosti k njihovi formaciji. Diagnostično uporabna je detekcija urolitov, če gre za velike agregate fizioloških urolitov (struviti in kalcijevi oksalati dihidrati), če je ugotovljena urolitiaza ali če gre za prisotnost patološke kristalurije (npr. amonijevi biurati, kalcijevi oksalati monohidrati itd). Najpogostejši kristali so tripelfosfati (struviti). Najdemo jih tudi v urinu zdravih živali (alkalen urin, po obroku) in v urinu, ki je bil zmrznjen. Lahko pa so posledica urinarne okužbe (z bakterijami, ki proizvajajo ureazo: Staphylococcus sp., Enterococcus sp. ali Proteus sp.) ali pa gre za sterilno urolitiazo (pogosto pri mačkah). Pogosto se pojavljajo še kalcijevi oksalati dihidrati: pri zdravih živalih s kislim urinom, pri hiperkalciuriji zaradi hiperkalcemije ali hiperkortizolemije, pri hiperoksaluriji (zaužitev rastlin z oksalati, zastrupitev s čokolado ali etilen glikolom) in pri nefro- ali urolitiazi (pogosto pri nekaterih pasmah: shi-tzu, mali šnavcer idr. ali pri živalih, ki so hranjene z dieto, ki preprečuje struvitno urolitiazo). Drugi kristali so še kalcijevi oksalati-monohidrati (značilni pri zastrupitvi z etilen glikolom), amorfni fosfati, amorfni urati in kristali sečne kisline (pri dalmatincih in angleških buldogih), amonijevi biurati (pri PSS, hudih jetrnih boleznih, biuratni kristaluriji, redkeje pri zdravih dalmatincih in angleških buldogih...), bilirubinski (pri hemolitični anemiji ter boleznih jeter in žolčnika), cistinski (zaradi podedovanega defekta transporta aminokislin v proksimalnih ledvičnih tubulih), tirozinski, holesterolni, različni iatrogeni (sulfonamidni po terapiji s sulfonamidnimi antibiotiki, ksantinski po terapiji z alopurinolom...) in drugi kristali. V urinu lahko najdemo tudi vlakna sluzi, spermije, maščobne kaplje. Mikroorganizmi - v urinu najdemo najpogosteje bakterije, redkeje glive in parazite. Virusov in mikoplazem ne moremo določiti z mikroskopsko preiskavo sedimenta. V urinu zdrave živali, odvzetem s cistocentezo, ni bakterij. Bakterije so majhne, ocenjujemo jih pod 400x povečavo. Paličaste bakterije in bakterije v verižicah lažje določimo, koke pa pogosto zamenjujemo z drugimi majhnimi delci, ki se premikajo zaradi Brownovega gibanja delcev (amorfni kristali, maščobne kaplje, precipitirana sluz, celični detritus idr.). Ker koke v urinu težje določamo, urinski sediment barvamo (rutinsko najpogosteje z barvilom Diff Quick, metilenskim modrilom, redkeje barvanje po Gramu). V nekaterih primerih se odločimo za mikrobiološko preiskavo urina. Izjemnega pomena je predvsem pri rezistentnih infekcijah, pri rekurentnih infekcijah (relapsih), pri reinfekcijah in superinfekcijah. Določi se število in vrsta bakterij ter ugotavlja občutljivost na različne antibiotike in vitro.

PRIKAZ URINSKIH SEDIMENTOV

· URINSKI SEDIMENT ZDRAVIH ŽIVALI (slika 1). V urinskem sedimentu zdrave živali so spermiji, vlakna sluzi, maščobne kaplje, posamezni eritrociti in levkociti, posamezni struvitni kristali, hialini cilindri in urotelne celice.

Sledijo urinski sedimenti, značilni za najpogostejše bolezni, ki zahtevajo analizo urina, ob njih razprava o najznačilnejših anamnestičnih podatkih, ugotovitvah pri kliničnem in ultrazvočnem pregledu ter o zdravljenju.

1. PRIKAZ URINSKIH SEDIMENTOV PRI PSIH

· BAKTERIJSKA OKUŽBA (32 psov, 36 %). Bakterijska okužba je najpogostejši vzrok obolenj spodnjih sečil pri psih. V raziskavi smo ugotovili, da je šlo za bakterijsko okužbo mehurja pri 74 % živali (65 od 88 psov), bakterijski cistitis brez drugih ugotovljenih bolezni smo ugotovili pri 36% živali (32 psov).

V urinskih sedimentih, značilnih za bakterijsko okužbo, vidimo eritrocite, levkocite, različne urotelne celice in paličaste (slika 2) ali okrogle bakterije (slika 3). Zaradi težjega razlikovanja med koki in drugimi majhnimi delci, si pomagamo z barvanjem (glej sliki 3 in 4).

Okužbo povzroči ponavadi ena sama bakterijska vrsta, razen če gre za sekundarno okužbo, kot posledico anatomskih in funkcionalnih nepravilnosti urinarnega trakta (mešana okužba pri 6 psih, 7%). Navadno so okužbe povzročene s črevesnimi bakterijami in bakterijami distalnega dela sečil.Pri bakterijskih okužbah je najpogosteje izolirana bakterija Escherichia coli, potem enterokoki, stafilokoki in Proteus sp., redkeje pa Klebsiela pneumoniae, Pseudomonas aeruginosa, streptokoki, Enterobacter sp. in druge bakterije.

Sliki 5 in 6: Urinski sediment pri karcinomu prehodnega epitela


- STRUVITNA KRISTALURIJA IN BAKTERIJSKA OKUŽBA MEHURJA (8 psov, 9%) Poleg značilnosti sedimenta bakterijske okužbe še struvitni kristali (slika 3).

- STRUVITNA UROLITIAZA Z OKUŽBO (3 psi, 3,4%) Poleg značilnosti sedimenta bakterijske okužbe še struvitni kristali. S primernim antibiotikom in dieto lahko struvitne urolite raztopimo. Včasih je potrebna kirurška odstranitev urolitov predvsem zaradi zelo verjetne obstrukcije sečnice pri psu.

- OKSALATNA UROLITIAZA BREZ OKUŽBE (2 psa, 2.3%) V sedimentu so eritrociti, epitelne celice in kalcijevi oksalati dihidrati. Razpravljamo o sestavi urolitov in možnosti raztapljanja. Oksalatne urolite odstranimo kirurško. Dieta za preprečevanje nastajanja oksalatnih urolitov.

- KARCINOM PREHODNEGA EPITELA NA VRATU MEHURJA Z BAKTERIJSKO OKUŽBO (6 primerov, 6.8%) ALI BREZ OKUŽBE (1primer, 1.1%)


Sliki 5 in 6: Urinski sediment pri karcinomu prehodnega epitela


Poleg urinskih sedimentov še prikaz UZ in RTG slik zaradi tipičnega položaja novotvorbe. - EKTOPIČNI URETER (4 primeri, 4.5%) Poleg urinskih sedimentov, ki tipični za bakterijsko okužbo, še prikaz UZ in RTG slik s kontrastom. Kratka razprava o terapiji in prognozi. - OKSALATNA NEFROLITIAZA Z UROSEPSO (1 primer, 1.1%) Razprava o anamnestičnih podatkih, ugotovitvah ob kliničnem in UZ pregledu, pasemski predispoziciji, zdravljenju. - KRONIČNA BOLEZEN LEDVIC IN BAKTERIJSKA OKUŽBA (11 primerov, 12.5%) Pri bolnikih s KBL so bakterijske okužbe sečil zelo pogoste, najverjetneje zaradi nizke specifične teže urina. - URATNA KRISTALURIJA PRI DALMATINCU (2 primera, 2.3%) V primerjavi z drugimi pasmami izločajo dalmatinci z urinom večje količine sečne kisline in so zato nagnjeni k uratni kristaluriji. - PORTOSISTEMSKI SHUNT (2 psa, 2.3%) V urinskem sedimentu so poleg značilnosti bakterijske okužbe tudi biuratni kristali (slika 7). Kratka razprava o diagnostiki in terapiji. - IATROGENA KRISTALURIJA (2 primera, 2.3%) V obeh primerih hematurija zaradi kristalurije, sliki 8 in 9.


- PIELONEFRITIS (1 pes, 1.1%) Pielonefritis povzroča PuPd zaradi intersticijskega vnetja ledvice, ki preprečuje vzdrževanje koncentracijskega gradienta. Diagnoza pielonefritisa ni vedno enostavna. Urinski sediment ni nujno spremenjen, njegovi tipični sestavni deli se porazgubijo zaradi poliurije. Lahko najdemo granulirane in celične (predvsem levkocitne) cilindre. Število cilindrov ne korelira z resnostjo bolezni, saj so cilindri izjemno krhki in nagnjeni k degeneraciji. Za diagnostiko uporabljamo radiografija in bakteriološko preiskavo. Tudi v primeru negativne urikulture se pri sumu na pielonefritis svetuje zdravljenje z antibiotiki.

- DIABETES MELLITUS IN BAKTERIJSKI CISTITIS (1primer, 1.1%) Odsotnost piurije še ne izključuje možnosti okužbe urinarnega trakta. Tihe okužbe urinarnega trakta (brez zaznavnega imunskega odziva) so pogoste pri hiperadrenokorticizmu, diabetes melitusu in drugih imunosupresivnih stanjih.

- HIPERADRENOKORTICIZEM, BAKTERIJSKA OKUŽBA, OKSALATNA KRISTALURIJA (2 primera, 2.3%) Bakterijske okužbe pogoste zaradi izostenuričnega urina in imunosupresivnega stanja organizmna, oksalatna kristalurija pa zaradi hiperkortizolemije.

- NEVROLOŠKA DISFUNKCIJA (2 primera, 2.3%) Zaradi vsakodnevnih kateteriziranj ponavljajoče se okužbe sečil, pri enem primeru MRSP. Možna raba urinarnih antiseptikov (npr.methenamina).

- BHP (3 primeri, 3.4%), KRONIČNI PROSTATITIS (3 primeri, 3.4%) Pri BHP ematurija brez infekcije. Ob ponavljajočih se okužbah sum na kronični prostatitis.

- BAKTERIJSKA IN GLIVIČNA OKUŽBA MEHURJA (1 primer, 1.1%). Razpravljamo o obrambnih mehanizmih, saj je patogeneza okužb urinarnega trakta odvisna od razmerja med uropatogenimi infekcijskimi agensi in odpornostjo organizma


Slika 10: levkociti, eritrociti, paličaste bakterije in pseudomicelij Candide albicans

pomen_urin_10

2. PRIKAZ URINSKIH SEDIMENTOV PRI MAČKAH

Razpravljamo o pogostosti neobstruktivnih obolenj pri mačkah mlajših od 10 let (60-70% idiopatski cistitis, 10-20% urolitiaza, 10% strukturna nepravilnost, < kot 2% okužba, < kot 1% novotvorba) in pri mačkah starejših od 10 let (5% idiopatski cistitis, > 50% okužba, lahko z urolitiazo, večinoma s poliurijo).

- BAKTERIJSKA OKUŽBA (26 mačk, 31.7%) Pri 13 mačkah (50% primerov bakterijske okužbe) je šlo za poliurijo. Pri živalih starejših od 10 let se je bakterijska okužba pojavila pri 67% živali, pri živalih mlajših od 10 let pa pri 10%. Glede na literaturne podatke je % okužb pri mladih višji, ker nismo razvrščali mačk v skupino strukturnih nepravilnosti. Razen 2 primerov (torej 3% mačk mlajših od 10 let), je pri ostalih obstajal vzrok za okužbo: po perinealni uretrostomi (2 mački), poškodba sakruma (1 mačka), predhodna kateteriziranja (2mački), KBL (1 mačka), nefritis (1 mačka) in ARF zaradi 10 dni trajajoče delne obstrukcije (2 mački). V urinskem sedimentu so eritrociti, levkociti, bakterije. Pri tihih okužbah je malo celic.

- UROLITIAZA (16 mačk, 20% vseh, 33% mačk mlajših od 10 let, 16% mačk starejših od 10 let) V sedimentu struviti, eritrociti, posamezne urotelne celice in levkociti. Oksalatna urolitiaza le pri 1 živali.

- UROLITIAZA + OKUŽBA (2 mački, 2.4%) V sedimentu so struviti, eritrociti, levkociti, bakterije in posamezne urotelne celice (slika 11).

- IDIOPATSKI CISTITIS (20 mačk, 24% vseh) Med neobstruktivnimi obolenji je idiopatski cistitis diagnoza pri 46% živali mlajših od 10 let in pri 12% živali starejših od 10 let. Diagnozo idiopatskega cistitisa postavimo na podlagi izključitve ostalih diagnoz. Na pojavnost idiopatskega cistitisa vpliva okolje živali, hipoteze o virusih kot povzročiteljih bolezni še niso potrdili ali ovrgli. V sedimentu je veliko število eritrocitov in posamezni levkociti ter posamezne epitelne celice (slika 12).

- OBSTRUKCIJA SEČNICE z uroliti ali plaki (brez okužbe 16 mačk, 20%; z okužbo 2 mačka, 2.4%) V urinskem sedimentu največ eritrocitov, včasih sumimo na kristalurijo pri ultrazvočnem pregledu (hiperehogena usedlina v mehurju, ki meče akustično senco), kristale pa najdemo v kasnejših urinskih sedimentih, ki vsebujejo manj eritrocitov.



ZAKLJUČEK

Analiza urina je izjemnega pomena pri diagnostiki bolezni sečil in drugih sistemskih obolenjih. Metoda je preprosta, oprema ni draga, z malo discipline in rednega izvajanja nam ne bo v pomoč le v urologiji, ampak tudi pri diagnostiki drugih bolezni.

UPORABLJENA LITERATURA

· Bonagura JD, Twedt DC, ed. Kirk's current veterinary therapy XIV, St Louis: Saunders; 2009. · Christopher MM. Urinalysis and Urine Sediment. In: Proceedings, 29th WSAVA Congress, 2004. http://www.vin.com/Members/Proceedings/Proceedings.plx?CID=wsava2004&PID=pr08613&O=VIN · Elliott J, Grauer GF, 2nd ed. BSAVA Manual of canine and feline nephrology and urology, ed 2. Gloucester, United Kingdom: BSAVA; 2007. · Ettinger SJ, Feldman EC. Textbook of Veterinay Internal Medicine, 7thed. St.Louis: Saunders, 2010: 1955-2115. · Feldman EC, Nelson RW, ed. Canine and feline endocrinology and reproduction, 3rd ed. St Louis: Saunders; 2004. · Grauer GF. Urinary Tract Disorders. In: Nelson RW, Cuoto CG. Small Animal Internal Medicine, 4thed. St.Louis: Elsevier, 2009: 607-84. · Greene CE. Infectious Diseases of the Dog and Cat, 3rd ed. Philadelphia: Elsevier, 2006: 935-61. · Hanno PM, Malkowicz SB, Wein AJ. Penn Clinical Manual of Urology. Philadelphia: Elsevier: 2007. · MacWilliams P. Profiling the Urinary System I. In: Proceedings, WVC 2003. http://www.vin.com/Members/Proceedings/Proceedings.plx?CID=wvc2003&PID=pr03117&O=VIN · Rebar AH. A case oriented approach to urinary system laboratory profiling in dogs and cats. In: Proceedings, 33rd Congress WSAVA 2008. http://www.ivis.org/proceedings/wsava/2008/lecture22/177.pdf?LA=1 · Senior DF. Urinalysis. In: Proceedings, TLAVC, 2006. http://www.ivis.org/proceedings/lavc/lavc2006/senior4.pdf · Tvedten H. Urine Sediment Examination. In: Proceedings, WVC 2004. http://www.vin.com/Members/Proceedings/Proceedings.plx?CID=wvc2004&PID=pr05771&O=VIN · Zinkl JG. Urinary sediment and Cytology of the Urinary Tract. In: Cowel RL, Tyler RD, Meinkotk JH. Diagnostic Cytology and Hematology of the Dog and Cat, second edition, USA: Mosby 1999: 211-29.