Preden se komu utrne kaka čudna misel, naj povem, da bomo tokrat govorili o vodenju psa na povodcu…,

…ki naj pri tem vedno visi in naj ne bo nikoli napet! Le tako bodo sprehodi s psom prijetni za oba in le tako si bomo prihranili marsikatero ortopedsko težavo zgornjih okončin, hrbta itd. Zakaj to tako poudarjam? Vsaj po pripovedovanju mojih strank in ob opazovanju parov človek – pes na vsakdanjih sprehodih sem v teh dolgih letih dobila občutek, da je to, kar naj bi bil prijeten sprehod, velikokrat pravzaprav naporno ruvanje za prevlado moči. Pes vleče naprej, skrbnik vleče nazaj in že je tu naveza »povleci-potegni«, o kateri smo že pisali. Zakaj pes vleče? Večina psov se v naravi giblje malce hitreje kot večina ljudi, v teku – kasu. Ko gremo s psom na sprehod, imamo tako na voljo dve možnosti: ali hodimo tako hitro, da psa pri njegovem gibanju ne oviramo, ali pa ga TAKOJ naučimo, da mora svojo hitrost gibanja prilagoditi naši. Čeprav je možno, da si bomo, če bomo izbrali prvo možnost, slejkoprej pridobili močno telesno kondicijo, je veliko verjetneje, da bomo najkasneje nekje na sredini sprehoda omagali in postali za našega kosmatega »maratonca« nadležna prikolica. Zato raje izberimo drugo možnost. Tako bodo še vedno odprte vse priložnosti. Ker bo pes navajen prilagoditi svojo hitrost naši, bo to z veseljem storil tudi takrat, ko bomo pospešili.

Kako se tokrat lotiti učenja? Ne pozabimo, da smo postali sodobni pasji učitelji in si namesto prisilnih metod pomagamo s klikerjem in s priboljški. To upoštevajmo že prvič, ko psa pripnemo za povodec. Kaj bo naše glavno merilo? Vedno OHLAPEN, VISEČ povodec. Kaj pa cilj našega učenja? Da se bo pes poleg nas vedno gibal z enako hitrostjo kot mi in bo sam skrbel za to, da se povodec nikoli ne bo preveč napel. Za to ne potrebujemo nobenega posebnega povelja. Dovolj je, da psa pripnemo in takoj naj bi vedel, na kaj mora paziti. Ko mladiča prvič navajamo na povodec, ravnamo v skladu s tem, kako ga je sprejel. Najprej naj nekaj dni nosi ovratnico, dokler se povsem ne navadi nanjo in je pravzaprav sploh ne opazi več. Šele potem mu pripnemo povodec, ki naj bo lahek, z majhnim karabinom. Pripenjanje povodca lahko psu bolj priljubimo, če takrat vedno tudi kliknemo in mu vsaj prvih nekaj dni damo priboljšek! Če mladička povodec kdove kako ne moti, lahko začnemo takoj z učenjem vodljivosti. Če se z njim ne počuti dobro, pustimo, da povodec vleče za sabo. Pri tem se lahko z njim poigramo. Tako ravnamo tako dolgo, dokler se na povodec ne navadi.

Od tu naprej učimo psa enako in ne glede na to, koliko je star. Razlika je le v tem, da se bo mladiček, ki še ni bil nikoli na povodcu, hitreje naučil »lepe hoje« ob nas. Najbolj naporno je učenje »ustaljenih vlečnih psov«, ki so nas že vse svoje življenje vajeni vleči za saboj.

Pa začnimo. Psa pripnemo na povodec že v hiši. Ko stopimo pred vrata, smo že na prvi postaji! Mirno stojimo in čakamo, dokler se naš neučakani nadebudnež ne umiri in neha vleči v smeri pričakovanega sprehoda. Takrat je čas za klik in hrano! Sem pozabila napisati, da imamo v žepu posodico ali vrečko s priboljški, v roki pa »napet« kliker? No, če sem, pa ste izvedeli zdaj. Pa še enkrat klik in hrana, klik in hrana, klik in hrana… Preprosto zato, ker pes čaka in nas gleda. Tu nam res ni treba varčevati! Stopimo korak naprej. Postopek se ponovi. Pa spet in spet… Tu je za nas pomembno samo eno pravilo, ne le zlato, pač pa PLATINASTO: ko se povodec napne, se nemudoma ustavimo – kot piše neka avtorica, postanemo drevo… Ko je povodec spet ohlapen, ko po domače »visi«, kliknemo in nagradimo. Se ustavimo, klik, hrana… Se ustavimo, klik, hrana… Zakaj naš pes vleče? Zato, ker natančno ve, da nas bo slejkoprej privlekel do želenega cilja – polja, gozda, parka ipd. Kdaj bo nehal vleči? Ko bo spoznal, da ga to ne pripelje nikamor. Zato je naš uspeh ZAGOTOVLJEN le tedaj, ko smo ZARES DOSLEDNI. Priporočam, da psa takrat, ko nimamo »živcev« za učenje in vztrajanje pri tem, odpeljemo na sprehod kar z avtom! Če ne, si lahko v nekaj minutah uničimo vse, kar smo gradili nekaj mesecev!

Članek je napisala mag. Sabina Stariha Pipan in je objavljen tudi v reviji Moj Pes.
 VEČ ČLANKOV SI LAHKO POGLEDATE NA POVEZAVI “MALA ŠOLA”

Priporočamo, da si več o prijazni pasji vzgoji preberete v njeni knjigi Vzgojimo psa – učinkovito, a prijazno, ki je izšla lani in je že bila ponatisnjena. Knjiga je na voljo tudi v naši trgovini.

169173950