Problemi posvajanja divjih živali za hišne ljubljence

Skrb za domače ljubljence nas izpolnjuje in navdaja s  srečo. Ljubljenec nam postane prijatelj, kateremu nudimo ljubeč dom in srečno življenje. Prinaša tudi srečo številnim živalim saj jim omogoča topel, ljubeč dom in očitno dobro počutje in lepo življenje.

Nekatere vrste domačih živali, kot sta pes in domača mačka, so ljudje udomačili pred več tisoč leti. Njihovo sobivanje s človekom je dandanes povsem naravno. Vemo, da v divjini te živali ne bi preživele. Dejansko bi prisila, da popolnoma udomačene živali postavimo nazaj v divje okolje, bila nemoralna, saj one za divjino niso več prilagojene. Sprejemanje živali, ki nimajo doma in bi v nasprotnem primeru lahko poginile, je jasno, prav tako moralno dobra stvar.

Vendar pa obstajajo etični problemi, ki se pojavljajo pri skrbi za naše hišne ljubljence. Ti postanejo jasni takrat, ko za žival ni dobro poskrbljeno in tudi takrat, ko je ta žival neprimerna za hišnega ljubljenca. Slednje je glavni razlog, da za takega ljubljenca ne moremo dobro poskrbeti, tudi če si to res iz srca želimo. Prav tako je neetično, da imamo za ljubljenca žival, ki je nevarna za druge ljudi ali živali.

wild-animals-victoria-crowned-pigeon-free-stock-photo copy  wild-animals-cheetah-rock-free-stock-photo copy

V novicah se neprestano pojavljajo nesrečne zgodbe “divjih” ljubljencev, ki so navidezno udomačeni;  manj šokantne novice, ko je jata papagajev, ki je pobegnila v izgnanstvo, se tam uspešno razmnožila, sedaj pa zaradi gnezdenja na električnih vodih ogroža dobavo električne energije v naseljih. Večkrat pa so zgodbe grozljive in usodne tako za “ljubljene” živali, kot za njihove lastnike; velika divja mačka, ki jo je človek od malega hranil s konzervami,  nenadoma vklopi svoj nagon in usodno poškoduje svojega lastnika. Človeku podoben primat, ki je zrasel “na flaški” iz človeške roke in je v družino morda bil prinešen celo kot nadomestilo za dojenčka,  nenadoma hudo nenadoma hudo poškoduje svojega družinskega člana.

Takšne in podobne zgodbe se izkoriščajo v namene senzacionalnosti, namesto, da bi nas spodbudile k razmišljanju o tem, ali so določene živali sploh primerne za hišne ljubljence? Zagovorniki nasprotovanja prepovedi lastništva eksotičnih živali trdijo, da bi kljub prepovedi,  ljudje te živali imeli v nezakoniti lasti, kar bi bilo za živali še slabše, saj bi v tem primeru ostale še brez zdravstvene oskrbe. Medtem pa zagovorniki prepovedi lastništva pravijo, da lastništvo eksotičnih vrst predstavlja preveliko potencialno nevarnost za zdravje ter varnost živali in ljudi. Vsekakor obstajajo smiselni argumenti na obeh straneh.

Zadrževanje divjih živali v ujetništvu je kljub ljubeči skrbi za take hišne ljubljence neprimerno in povzroča slabo počutje in trpljenje teh živali.

Divje živali imajo razvite določene fizikalne in vedenjske lastnosti, ki jim omogočajo, da živijo v raznolikosti habitatov. V ujetništvu se za njih največkrat lahko zagotovijo le najbolj elementarni vidiki njihovih naravnih življenjskih pogojev. Kompleksnost in raznolikost, ki jih živali doživljajo v divji naravi ne obstaja v ujetništvu.

Večina “divjih ljubljencev” živi v nespremenljivih razmerah, ki so prostorsko omejeni in sterilni. Vključujoč vse vrste situacij, od tigrov v dvoriščih, kletk z uvoženimi kuščarji ali želvami, gojenimi v majhnih steklenih akvarijih in nenazadnje ptic, hrčkov, zajčkov in mišk v kletkah. Skoraj vse izkušnje teh živali so umetne in vsiljene. Imajo izredno malo možnosti, da izrazijo svoje naravno gibanje in vedenja. Njihovi okoljski pogoji so pogosto neustrezno poenostavljeni in krmljene se upravlja po določenem urniku, kar pa nima nobene primerjave z ravnotežjem, ki bi ga doživljale v naravi. Kot rezultat, številne divje živali živijo življenje zdolgočasno, polno frustracij, pomanjkana, stresa in trpljenja.

  wild-animals-tiger-water-free-stock-photo copy  wild-animals-llama-close-up-free-stock-photo copy

Varnost pred predatorji, hrana, voda in majhen življenjski prostor, niso pogoji, ki bi živalim zagotavljale  zdravje. Potrebujejo prostor, ki jim omogoča normalno gibanje in vedejnje; stimulacijo; pogosto potrebujejo družbo svoje vrste torej ustrezno socialno okolje; in nekaj nadzora nad svojim življenjem. Omejevanje in povsem umetno vzpostavljeni pogoji, ki jih doživljajo divje živali, kot ljubljenci, je sama po sebi kruta izkušnja.

Pomanjkanje prostora in stimulacija

Pri reji, oskrbi in lastništvu živali, je prostor ključnega pomena in splošno pravilo je, več prostora ima žival, boljše je. Na žalost pa številne divje živali v ujetništvu, kot tudi domači ljubljenci, živijo v prostorih, ki so tako majhni, da so te živali prisiljene v stanje skoraj večnega brezdelja. Nimajo kam oditi in nič narediti. Pomanjkanje prostora zatira gibanje in naravno obnašanje živali.

Pomanjkanje gibanja lahko privede do telesnih težav, kot so debelost; skeletna obolenja; zmanjšanje moči in kardiovaskularne kondicije; rane zaradi zaležanin ali drgnjenenja ob stene in tla; in številnih drugih težav. Vendar fizične zdravstvene težave niso edini problem teh živali. Celodnevna prisilna drža v premajhnem prostoru praktično ves čas, neizogibno vodi do neprijetnih čustvenih stanj, frustracij, dolgočasja, stresa in pomanjkanja  naravnih oblik vedenja. Divje živali potrebujejo tako psihično in fizično stimulacijo.

V poskušanju obvladovanja dane situacije, se veliko živali zapre vase. Z okoljem sodelujejo manj in razvijejo nenormalne, pogosto samo-destruktivne načine vedenja, kot je grizenje predmetov, zibanje, trzanje z glavo ali celo pohabljanje samega sebe (npr žvečenje prstov in repa). Druge postanejo neaktivne za pretirano dolgo časa. Ta vedenja so še posebej pogosta pri socialnih živalih, kot so volkovi in opice, ki so namesto v skupinah nastanjeni sami.

wild-animals-macaw-parrot-tree-branch-free-stock-photo copy    MountainGoat3 copy

Na žalost takšnega, očitno nenormalnega vedenja živali, ljudje ne obravnavamo kot posledico pomanjkanja prostora in takšnega vedenja ne naslavljamo omejenem prostoru in majhni kletki – tako postane situacija postopoma slabša. Ker se žival ne spopada dovolj uspešno, ponavadi doživlja še slabšo oskrbo.

Dosti bolje za žival je, če ima več prostora, kot ga potrebuje, kot da potrebuje več prostora, kot ga ima. Poleg tega mora biti ta prostor kompleksen in spodbujajoč za žival, da lahko izrazi svoje naravno vedenje. Večinoma na tisoče divjih in domačih živali, ki živijo v naši oskrbi; od velikih sesalcev, kot so velike mačke in medvedi, do malih živali, vključno s plazilci, ribami in želvami, živi v skrajno premajhnih prostorih ali zemljiščih,  podstandardnih kletkah akvarijih in ogradah.

Neprimerne okoljske razmere

Neprimerna ali neustrezna temperatura, vlažnost, prezračevanje, svetloba in higiena ima lahko prav tako negativen učinek na živali. Na primer plazilci običajno živijo v določenem temperaturnem območju in se s pomočjo različnih fizioloških in vedenjskih strategij prilagajajo, da na tem območju preživijo, tudi če temperatura okolice močno niha. Večina plazilcev, ki živi v ujetništvu pa ima relativno enotno, torej popolnoma neprimerno termično okolje.

Okolja, predvidena za številne divje živali, ne nudijo nobene možnosti umika v drugačne pogoje, na primer umik pretirani vročini, vlažnosti, svetlobi, slabem vremenu ali drugim problematičnim pogojem.

Pomanjkanje virov in znanja

Medtem ko je namera skrbnikov prostoživečih živali največkrat zelo dobra, običajno večini primanjkuje znanja in izkušenj, virov in časa, ki bi bili potrebni za ustrezno nastanitev in skrb za divje živali. Izgradnja ustrezne infrastrukture in zagotavljanje oskrbe, ki resnično obravnava fiziološke in psihološke potrebe divjih živali presega zmožnosti skoraj vseh zasebnih imetnikov.

Ljudje na primer kupujemo velike mačke, ko so ti še mucki in nimamo predstave, da bo v štirih letih ta “mucek” zrasel in postal težji od 100kg. Namesto dveh steklenic mleka na dan, bomo potrebovali 30-50 kilogramov mesa na dan. Letni stroški vzdrževanja velike mačke, vključno s hrano, veterinarsko oskrbo so  ocenjeni na približno 7000 evrov, izgradnja ustreznega prostora za takega ljubljenca pa dosega tudi ceno na novo postavljene hiše.

Skrb za živali je neobhodno povezana s stroški. Pa naj gre še za tako majhnega ljubljenca. Celo nega in nastanitev majhnih živali (kunci, želve, reptili in ptice)  lahko stanejo več sto evrov letno.

Ko divje živali ne “uspevajo” dobro ali postanejo prenevarne, mnogi rejci zamenjajo žival, namesto da bi spremenili pogoje, v katerih ljubljenec živi. Namesto zagotavljanja ustrezne nastanitve in oskrbe, se živali večkrat pohabi, odstrani ali pobrusi zobe, kljun, krila, kremplje, se jih kastrira ali spremenji na druge načine. Nobeden od teh ukrepov ponovno ne naslavlja pravega vzroka težav – neustreznih pogojev za življenje v ujetništvu.

Mnogi skrbniki divjih živali, laični lastniki in mnogokrat tudi tisti, ki naj bi imeli strokovno znanje o vrstah divjih živali ne vemo kako prepoznati znake stresa in trpljenja, še posebej pri plazilcih, dvoživkah in ribah. Zmotno smo prepričani, da je z našim ljubljencem vse v redu, če ta normalno je in se nam fizično ne zdi poškodovan ali bolan. Na žalost pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Če včasih ne znamo prepoznati počutja svojega dobrega prijatelja, kako potem lahko razumemo počutje dvje živali v ujetništvu?

Divje živali niso primerne za hišne ljubljence. S tem jim povzročamo slabo počutje in trpljenje, saj potrebe divjih živali ne morejo biti zadovoljene v “domačih” razmerah.
PREBERITE SI VEČ:
EKSOTI IN KAJ JE POMEMBNO VEDETI
ZDRAVLJENJE EKSOTIČNIH IN DRUGIH MALIH ŽIVALI
PROBLEMI UDOMAČEVANJA DIVJIH ŽIVALI 2. del

Foto: free stock photo