Če vas po prihodu iz službe preseneti razdejanje v stanovanju, to lahko pomeni, da ima vaš pes enostavno preveč energije, ki jo mora nekje potrošiti. Nekako tako, kot mali otroci, ki ne zmorejo sedeti pri miru zelo dolgo časa, saj se začno dolgočasiti. Da se pes zamoti, si zato najde nekakšno aktivnost in tako svojo odvečno energijo usmeri v grizenje in praskanje predmetov ali drugo neprijetno vedenjsko obliko (lajanje, nemirno sprehajanje,cviljenje, izsiljevanje za pozornost…). V tem primeru lahko takšno vedenje in uničevanje predmetov preprečimo tako, da psu omogočimo dolge sprehode ali dovolj igre, kjer se dovolj utrudi, da doma mirno leži in  spi.

Včasih pa je tako vedenje znak ločitvene tesnobe. Ta vedenjska težava je poznana tudi pri otrocih. Ločitev od ljubljene osebe, matere, očeta ali lastnika je del razvoja vsakega živega bitja, zato je nujna in neizogibna, kar pomeni, da v določeni meri prizadene vsakogar. Do težav pride takrat, kadar ločitev povzroči takšno tesnobo, da postane za, v našem primeru psa, vsaka najmanjša odsotnost ali ločitev od lastnika skoraj nevzdržna.

Če se razdejanje stanovanja, cviljenje, tuljenje in lajanje psa, pojavi prav vsakič, kadar odidete od doma, vaš pes najverjetneje doživlja ločitveno tesnobo. V naravi psi skoraj nikoli niso izolirani od svojega krdela. Nekateri psi začutijo tesnobo, kadar ostanejo čisto sami, pri drugih pa je tesnoba povezana z odsotnostjo določenega človeka.
Naša naloga je, da psu pomagamo in ga naučimo, da zanj to “nenaravno stanje” ne bo stresno!

Screen Shot 2014-11-17 at 12.13.47 PMfoto: http://bestfunnychannel.blogspot.com


Znaki, ki pogosto kažejo, da naš pes trpi za ločiveno tesnobo:

  • Preden odidemo od doma, pes kaže znake živčnosti.
  • Ko se vrnemo domov se naš pes pretirano veseli, cvili in divja.
  • Pes nam ves čas sledi po stanovanju in zahteva našo pozornost.
  • Vedno, kadar ga “zapustimo” (odidemo od doma ali ga pustimo čakati pred trgovino, v avtu…) začne uničevati našo lastnino, neprekinjeno laja ali cvili.
  • Kadar nas ni doma, se polula ali pokaka na mestih, kjer to drugače ne počne (postelja, kavč).

Nekaj nasvetov, ki nam pomagajo olajšati ločitveno tesnobo pri psu:

  • Preden zapustimo hišo, psa peljemo na dolg sprehod. Bolj, ko bo pes utrujen, manj energije mu bo ostalo za razdejanje stanovanja.
  • Ko odhajamo od doma, to vedno storimo mirno in brez dolgega ali žalostnega poslavljanja.
  • Dom zapustimo večkrat na dan, le za nekaj minut. Vzamemo ključe stanovanja in zapustimo stanovanje umirjeno, brez razmišljanja o psu. Tudi pri prihodu domov psa ne nagovarjamo in ne tolažimo. Ne poslavljamo se od psa s težkim srcem, temveč se obnašamo kot običajno.
  • Psa navajamo na “oddaljenost” od nas tudi kadar smo z njim, kar pomeni, da mu ne dovolimo, da vedno in povsod hodi za nami, niti da spi v naši postelji.
  • S psom se ukvarjajmo le takrat, ko se za to odločimo mi in ne takrat, ko to od nas zahteva pes.
  • Zaposlimo psa, ko odidemo od doma. Priskrbimo mu  žvečilko ali“pametno igračo”, s katero se mora ukvarjati dalj časa, da iz nje uspe izbrskati priboljške
  • Ne kaznujemo psa zaradi nastale škode, saj kazni ne bo razumel na način, kot bi si to želeli mi.

Spopadanje z ločitveno tesnobo je odvisno od stopnje njene resnosti. Morda bo pomagala že vsakodnevna vaja, ko nekajkrat na dan zapustimo hišo za kratek čas in svojega psa vsakič pustimo samega le za pet minut, dokler ta čas, brez težav,  ne podaljšamo na osem ur. Vsekakor se je o načinu reševanja problema dobro posvetovati s strokovnjakom za vedenjske težave psov.

Za več informacij, se lahko obrnete na tel.št. 01/200 51 80.