Mnogo ljudi skrb za domače ljubljence izpolnjuje in navdaja s srečo. Ljubljenec jim postane prijatelj, kateremu nudijo ljubeč  dom in srečno življenje.

Nekatere vrste domačih živali, kot sta pes in domača mačka, so ljudje udomačili pred več tisoč leti. Njihovo sobivanje s človekom je dandanes povsem naravno. Vemo, da v divjini te živali ne bi  preživele. Pa vendar se dogaja, da za žival ni dobro poskrbljeno ali, da žival ni primerna za hišnega ljubljenca.

V medijih se neprestano pojavljajo nesrečne zgodbe “divjih” ljubljencev, ki so navidezno udomačeni; manj šokantne novice, kot je jata papagajev, ki je  pobegnila v izgnanstvo, se tam uspešno razmnožila, sedaj pa zaradi gnezdenja na električnih vodih ogroža dobavo električne energije v naseljih. Večkrat pa so zgodbe grozljive in usodne tako za “ljubljene” živali, kot za njihove lastnike; velika divja mačka, ki jo je človek od malega hranil s konzervami,  nenadoma vklopi svoj nagon in usodno poškoduje svojega lastnika. Človeku podoben primat, ki je zrasel “na steklenički” iz človeške roke in je v družino morda bil prinešen celo kot nadomestilo za dojenčka,  nenadoma hudo poškoduje svojega družinskega člana.

Takšne in podobne zgodbe se izkoriščajo v namene senzacionalnosti, namesto, da bi spodbudile ljudi k razmišljanju ali so določene živali sploh primerne za hišne ljubljenčke?

Zagovorniki nasprotovanja prepovedi lastništva eksotičnih živali trdijo, da bi kljub prepovedi,  ljudje te živali imeli v nezakoniti lasti, kar bi bilo za živali še slabše, saj bi v tem primeru ostale še brez zdravstvene oskrbe. Medtem pa zagovorniki prepovedi lastništva pravijo, da lastništvo eksotičnih vrst predstavlja preveliko potencialno nevarnost za zdravje ter varnost ljudi in živali. Vsekakor obstajajo smiselni argumenti na obeh straneh.

EKSOTIČNI DOMAČI LJUBLJENCI

Zadrževanje divjih živali v ujetništvu je, kljub ljubeči skrbi, neprimerno in povzroča slabo počutje in trpljenje živali. Večina “divjih ljubljencev” živi v nesprejemljivih razmerah. Tiger ne sodi na dvorišče in kuščarji ne v majhen steklen akvarij. V takih pogojih žival ne more izraziti svojega naravnega gibanja in vedenja. Kot rezultat, številne divje živali živijo zdolgočaseno življenje  polno frustracij, pomanjkanja, stresa in trpljenja.

Varnost pred predatorji, hrana, voda in majhen življenjski prostor,niso pogoji, ki bi živalim zagotavljali zdravje. Potrebujejo prostor, ki jim omogoča normalno gibanje in vedenje; stimulacijo; ustrezno socialno okolje; in nekaj nadzora nad svojim življenjem.

Pomanjkanje prostora in stimulacija

Prostor je ključnega pomena pri reji, oskrbi in lastništvu živali. Na žalost pa številne divje živali v ujetništvu, kot tudi domači ljubljenci, živijo v prostorih, ki so tako majhni, da jih prisilijo v stanje skoraj večnega brezdelja. Pomanjkanje gibanja in vadbe lahko privede do telesnih težav, kot so debelost; skeletna obolenja; zmanjšanje moči in kardiovaskularne kondicije; rane zaradi zaležanin ali drgnjenenja ob stene in tla; in številnih drugih težav.
Vendar fizične zdravstvene težave niso edini problem teh živali. Celodnevna prisilna drža v premajhnem prosto neizogibno vodi do neprijetnih čustvenih stanj, frustracij, dolgočasja in stresa. Ne pozabimo, da živali potrebujejo tako fizično kot psihično stimulacijo.

Taki pogoji privedejo do tega, da živali z okoljem sodelujejo vse manj in razvijejo nenormalne, pogosto samo-destruktivne načine vedenja, kot je grizenje predmetov, zibanje, trzanje z glavo ali celo pohabljanje samega sebe (npr. žvečenje prstov in repa). Ta vedenja so še posebej pogosta pri socialnih živalih, kot so volkovi in opice, ki so namesto v skupinah nastanjeni sami.

Na žalost takšnega, očitno nenormalnega vedenja živali, ljudje ne obravnavamo kot posledico pomanjkanja prostora, zato postane situacija postopoma slabša.

Samoumevno je, da je za žival bolje, če ima več prostora, kot ga potrebuje, kot da potrebuje več prostora, kot ga ima. Poleg tega mora biti ta prostor kompleksen in spodbujajoč za živali, da izrazi svoje naravno vedenje. Glede na vse zgoraj napisano se poraja vprašanje, ali je res to tako samoumevno?

ZDRAVLJENJE EKSOTIČNIH MALIH ŽIVALI

Neprimerne okoljske razmere

Neprimerna ali neustrezna temperatura, vlažnost, prezračevanje, svetloba in higiena imajo prav tako negativen učinek na živali. Na primer plazilci običajno živijo v določenem temperaturnem območju in se s pomočjo različnih fizioloških in vedenjskih strategij prilagajajo, da preživijo na tem območju, tudi če temperatura okolice močno niha. Večina plazilcev, ki živi v ujetništvu pa ima relativno enotno, popolnoma neprimerno termično okolje.

Okolja, predvidena za številne divje živali, ne nudijo možnosti umika v drugačne pogoje, na primer umik pretirani vročini, vlažnosti, svetlobi, slabem vremenu ali drugim problematičnim pogojem.

Pomanjkanje virov in znanja

Medtem, ko je namera skrbnikov prostoživečih živali največkrat zelo dobra, običajno večini primanjkuje znanja in izkušenj, virov in časa, ki bi bili potrebni za ustrezno nastanitev in skrb za divje živali.

Ljudje kupujejo velike mačke, ko so ti še mucki in se ne zavedajo, da bo v štirih letih ta “mucek” zrasel in postal težji od 100kg. Namesto dveh steklenic mleka na dan, bodo potrebovali 30-50 kilogramov mesa na dan. Letni stroški vzdrževanja velike mačke, vključno s hrano, veterinarsko oskrbo so  ocenjeni na 7000 evrov, izgradnja ustreznega prostora za takega ljubljenca pa dosega tudi ceno na novo postavljene hiše.

Skrb za žival je povezana s stroški. Pa naj gre še za tako majhnega ljubljenca. Celo nega in nastanitev majhnih živali (kunci, želve, reptili in ptice)  lahko stanejo več sto evrov letno.

Ko divje živali ne “uspevajo” dobro ali postanejo prenevarne, mnogi rejci zamenjajo žival, namesto da bi spremenili pogoje, v katerih ljubljenec živi. Namesto zagotavljanja ustrezne nastanitve in oskrbe, se živali večkrat pohabi, odstrani ali pobrusi zobe, kljun, krila, kremplje, se jih kastrira ali spremeni na druge načine.

Mnogi skrbniki divjih živali, laični lastniki in mnogokrat tudi tisti, ki naj bi imeli strokovno znanje o vrstah divjih živali, ne vemo kako prepoznati znake stresa in trpljenja, še posebej pri plazilcih, dvoživkah in ribah. Zmotno smo prepričani, da je z našim ljubljencem vse v redu, če ta normalno je in se nam fizično ne zdi poškodovan ali bolan. Na žalost pa nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Če včasih ne znamo prepoznati počutja svojega dobrega prijatelja, kako potem lahko razumemo počutje divje živali v ujetništvu?

Ozavestimo, da je udomačevanje divjih živali neprimerno, saj povzroča slabo počutje in trpljenje živali!

PREBERITE SI ČLANEK ETIČNI PROBLEMI “DIVJIH LJUBLJENCEV” 1. del
Foto: free stock photo