Marsikateri kuža je sposoben svojega »gospodarja« hipnotizirati s pogledom in ga tako pripraviti k določenim dejanjem…

Najpogosteje takrat, ko je skrbnik pri kosilu ali malici in mu pasji pogled skozi oči seže neposredno do želodca ali še globlje ter tako pokvari tek – če seveda svojega obroka ne deli s psom… Drugače pa psi svoj pogled uporabljajo »bolj varčno« kot mi, ljudje. Ponavadi si pogledajo neposredno v oči le takrat, ko za to obstaja tehten razlog. Največkrat takrat, ko želijo drugega psa spodbuditi k nečemu, denimo h igri, ali pa, če mu grozijo z napadom. Na splošno se neposrednemu očesnemu stiku prej izogibajo, saj ta, vsaj pri sporazumevanju med manj poznanimi psi, ne velja za preveč vljudnega. Odmikanje pogleda pri psih pomeni celo pomirjevalno potezo. S takim dejanjem želi pes sporočiti drugemu vrstniku, da se ne želi spopasti z njim, kar tega pomiri. Podobno se psi vedejo tudi pri sporazumevanju z ljudmi, le da mi tega velikokrat ne razumemo pravilno.

Pravzaprav pa psom niti ni treba stalno usmerjati pogleda v določene predmete, da bi jih videli. Zaradi značilnega položaja oči imajo namreč ponavadi širše vidno polje kot ljudje. Zaradi posebnega poteka vlaken vidnega živca pa tudi boljši stranski vid. Se pravi, da psi mnogo bolje kot mi vidijo predmete in dogajanje s strani, tudi če pogleda ne usmerijo vanje. Zato nas pesna sprehodu ves čas dobro vidi, čeprav nas niti enkrat ne pogleda.

Lahko pa svojega štirinožnega spremljevalca naučimo, da nas bo redno »pogledoval«, ko bomo z njim zunaj. In sicer tako, da sprva vsak njegov pogled, usmerjen proti nam, označimo in nagradimo.To lahko najprej počnemo s klikerjem in priboljški, kasneje pa z besedno pohvalo, ki ji sledi igra ali kaj podobnega, za psa prijetnega. Zakaj, če smo pravkar ugotovili, da nas pes vidi tudi, če nas ne pogleda? Ker ne želimo, da nas pes zgolj VIDI tako, kot neprizadeto spremlja tudi drugo okolje, denimo drevesa, travo, hiše ipd. Želimo namreč, da bi se pes takrat, ko nas pogleda, tudi OSREDOTOČIL na nas. Zakaj? Zato, ker bomo potem laže sodelovali z njim, ga nadzirali in vodili.
Na splošno se namreč psi na določene pojave v okolju odzivajo impulzivno, kakor jim v tistem trenutku velevajo njihova čustva. Denimo: če pes na sprehodu sreča drugega psa in ima druge pse rad, bo verjetno, ne da bi okleval, stekel k njemu in se skušal spoznati z njim ter ga mogoče povabiti k igri. Če ima pes rad druge ljudi, se bo na njihovo bližanje odzival podobno. Stekel bo k njim in jih prijazno pozdravil. Taka dejanja, četudi so »prijazna«, pa nikakor niso vselej zaželena. Kaj pa če pes, ki se nam bliža, ne mara drugih psov? Kaj, če se človek, ki se nam približuje, boji psov, čeprav so prijazni? Še bolj se stvari zapletejo, če ima naš pes določene težave pri srečevanju z drugimi psi in ljudmi, in sena njihovo bližanje ali samo pojav odziva napadalno.
Pogosto je razlog strah in žival, ki se čuti ogroženo, deluje po pravili – »napad je najboljša obramba«. Taka žival ni sposobna sama presoditi, kako naj se vede v določenih okoliščinah, zato ji moramo pri tem pomagati. Najlaže to storimo, če je žival naučena, da se, preden sledi svojim čustvom, sama obrne k nam po »nasvet« in ga potem tudi »upošteva«. Denimo: pes, negotov pri srečevanju z drugimi psi, zagleda bližajočega se psa; če smo ga pravilno učili, ne bo slepo sledil svojim čustvom in se brezglavo zagnal v prihajajočega, ampak se bo OBVLADAL, obrnil glavo proti nam ter nas pogledal v oči z vprašanjem – kaj naj storim? Če bomo menili, da bi bila skušnjava stran od nas zanj prevelika, ga bomo poklicali bliže, nagradili, počakali, da bo »nevarnost« mimo, potem pa ga bomo spustili nazaj na svobodo. Tako bomo psa laže nadzirali, počutil se bo bolj varnega in bo lahko več prost. Poleg »posvetovalnega« namena pa lahko pasji pogled pomeni tudi prošnjo. Na začetku smo opisali primer »samodejne« uporabe pasjega pogleda, ki je ni treba učiti. Če pa vedno – preden karkoli naredimo za psa, preden mu damo jesti, piti, se poigramo z njim, mu odpremo vrata, ga pobožamo itd. – počakamo, da nas pogleda in se umiri, ga tudi na ta način učimo samoobvladovanja. In to brez posebnega znaka ali povelja.

Članek je napisala mag. Sabina Stariha Pipan in je objavljen tudi v reviji Moj Pes.
VEČ ČLANKOV SI LAHKO POGLEDATE NA POVEZAVI “MALA ŠOLA”

Priporočamo, da si več o prijazni pasji vzgoji preberete v njeni knjigi Vzgojimo psa – učinkovito, a prijazno, ki je izšla lani in je že bila ponatisnjena. Knjiga je na voljo tudi v naši trgovini.