Nedvomno ste že videli psa, pri katerem ste imeli občutek, da nanj sila težnosti sploh ne deluje… Morda ga imate celo doma?!

Nekateri psi so prave kosmate, štirinožne žogice skokice. Kot bi bili na vzmeteh skačejo pred nami, za nami, poleg nas in, žal, tudi NA nas … To nas še zlasti razburi tedaj, ko smo lepo oblečeni, psi pa mokri in umazani… Vedno znova se sprašujemo: zakaj le skačejo na nas? Odgovor bo mogoče večino žrtev pasjih skokic presenetil: Zato, ker smo jih MI TAKO NAUČILI. Kako? Tudi o tem sem že večkrat pisala, a bom vseeno ponovila. Prvo uspešno lekcijo ponavadi damo mladičku že prvi dan, ko pride k nam. Po tem, ko smo majhno kosmato kepico položili na tla, ta nekaj časa hodi naokoli in vohlja po tleh, kmalu pa ugotovi, da ni ne njene mame, ne bratov, ne sester. Vsa nesrečna pridrobenclja k nam, se z drobnimi tačkami povzpne na nas in presunljivo zacvili. In kaj storimo mi, vsemogočni novopečeni pasji gospodarji? Povsem razneženi se sklonimo, dvignemo malo pasjo »siroto« ter jo toplo stisnemo k sebi. In smo jo uspešno naučili prvo vajo, ki je morda nikoli ne bo pozabila: »Če skočim na človeka, mi takoj nameni svojo pozornost.« To vajo vse raje ponavlja – vsak dan, večkrat na dan, ne da bi jo bilo treba k temu kdove kako spodbujati. Tudi mi smo s ponavljanjem še kar zadovoljni, dokler je živalca majhna, ljubka in čista. Ko malce zraste ter skoči na nas blatna in mokra, prvič po hiši odmeva: »Presneti cucek! Kako je nevzgojen…« Psa pa ne motijo naše robantenje, še manj odrivanje, saj je dobil, kar je želel – NAŠO POZORNOST! Pa bi še nekako šlo, če bi skakal le na nas …, a kaj, ko so žrtve tudi vsi obiskovalci, pa tudi nič hudega sluteči mimoidoči, ki jih srečujemo med sprehodom! Kakšen neverjeten izbor kletvic lahko slišimo, ko skačemo okoli »napadenega« sprehajalca in skušamo uloviti svojo pasjo »skokico«. Upravičeno! Se da sploh kaj storiti, da bi preprečili tako neprijetno vedenje?

Že od vsega začetka psa učimo, da dobi našo pozornost le, če se primerno vede. Tako ga samodejno lepo vzgojimo. Ko vidimo, da se nam mladiček približuje in da bo skočil na nas, se zadnji trenutek odmaknemo, tako da pristane z vsemi štirimi tačkami na tleh. Takoj se sklonimo k njemu in ga pohvalimo, lahko tudi dvignemo v naročje. Čim prej, lahko že prvi dan, ga naučimo vajo »sedi«, seveda na primeren način, o čemer bom še pisala. Ko jo obvlada, začnemo vztrajati pri načelu, da »nič ni zastonj.« Vedno, ko se nam mladiček približa, ga prosimo, naj se usede. Če to stori, mu namenimo vso pozornost, ki jo je želel od nas. Če začne skakati na nas, pa se obrnemo stran od njega in ga prezremo toliko časa, dokler se ne umiri. Takrat mu rečemo, naj se usede in ga pohvalimo. Če se nikakor ne umiri, ampak vse bolj skače po nas ali nas celo grize in vleče za obleko, ga zapustimo ali zapremo v »varen« prostor, dokler se ne umiri. Enako tudi počnemo, ko pridemo domov. Če psiček skače na nas, ga prezremo toliko časa, dokler se ne umiri. Nato ga mirno pozdravimo. Že od vsega začetka ga učimo, da goste pozdravlja sede ali vsaj tako, da ima vse štiri tačke na tleh. Pri tem si ZELO USPEŠNO pomagamo s klikerjem. V veliko pomoč pri učenju so nam lahko naši prijatelji. Z njimi se dogovorimo, da pridejo na obisk. Prvič, ko bodo pozvonili in jih bomo spustili noter, bo mladiček bržkone ves iz sebe skakal po njih. Prosimo jih, naj mirno stojijo na mestu in prezrejo mladičevo početje. Mi pa čakamo s klikerjem in najslastnejšimi priboljški v roki. Sčasoma se bo psiček naveličal in nehal skakati. Takoj, ko so vse štiri tačke na tleh, kliknemo in mu damo priboljšek. To večkrat ponovimo, medtem ko se gost premika naprej. Če pes začne spet skakati, obiskovalec obmiruje, mi pa tudi. Ko so tačke na tleh, pa spet klik in hrana in spet in spet… »Gost« naj večkrat zapusti stanovanje in se vrne. Opazili bomo, da je psiček ob vsakem prihodu bolj miren in obvladljiv. Dobro je, če vadimo s čim več različnimi osebami in vajo ponovimo čim večkrat.

Na podoben način vadimo tudi zunaj. Tam je sprva bolje imeti mladička na vrvici, da ne bo mogel skakati po tujih ljudeh, vse drugo pa naj poteka enako kot doma. Ko so tačke na tleh, klik in hrana; dokler pa psiček skače, ga prezremo in čakamo. Večina mladičev se zelo hitro uči, saj so tudi sami motivirani.

Članek je napisala mag. Sabina Stariha Pipan in je objavljen tudi v reviji Moj Pes.
VEČ ČLANKOV SI LAHKO POGLEDATE NA POVEZAVI “MALA ŠOLA”

Priporočamo, da si več o prijazni pasji vzgoji preberete v njeni knjigi Vzgojimo psa – učinkovito, a prijazno, ki je izšla lani in je že bila ponatisnjena. Knjiga je na voljo tudi v naši trgovini.