ŽIVETI V SEDANJEM TRENUTKU

Fraza, ki je že tako obrabljena, da zaskelijo oči, ko jo preberem, zabolijo ušesa, ko jo slišim. Pa vendar se sprašujem; znam živeti v trenutku? Kaj to pomeni? Da sedim v lotos položaju, usmerjam pozornost na dihanje, mislim sledim, kot da so oblaki in se ne poistovetim z njimi?

Na prvi dan novega leta smo se prebudili v deževno jutro. Pesem dežnih kapelj je bila tista, ki je napolnila ves prostor. Ob oknu je nepremično sedela naša mačkica, le oči so ji sledile kapljicam. Tačk ni imela zvitih v položaj lotosa, ni štela vdihov in izdihov, le bila je tam. Zanjo tisti hip ni obstajalo prav nič drugega kot dežne kaplje. Kaj bi odkrili, če bi ji znali pokukati v njene misli? Se je ob gledanju kapljic ukvarjala s tem, kje je miš, ki jo je včeraj lovila, na katero drevo bo zbežala pred sosedovim psom, kaj bo počela, ko bo prenehalo deževati?

Nismo mačke, in dan je zapolnjen z obveznostmi. Živeti v trenutku ne pomeni, da pozabimo planirati, da se zataknemo v lotos položaj in dihamo, poskušajmo biti pozorni le na tisto, kar tisti hip počnemo. Ko vozimo avto, je pozornost usmerjena na cesto, na dogajanje okoli nas, na prometne znake, semaforje, ne razmišljamo o kregu s šefom, o stvareh, ki jih moramo narediti, o zadnjem zgrešenem nakupu, o praznovanju rojstnega dne…Vožnja življenja zna biti lepša.

LJUBEZEN

Pes je človekov najboljši prijatelj. Verjetno se s tem strinjamo vsi, ki smo skrbniki psom, velikim, malim, srednjim. Ne glede na to, kaj naredimo, ali se z njim igramo, crkljamo, lovimo metulje v naravi, ali pa povzdignemo glas zaradi lulanja na novi preprogi, razgrizenih najljubših superg, vonja, ko se »okopajo« na sveže pognojeni njivi …vedno nas gledajo z očmi polnimi ljubezni, mahajo z repom, ko se vrnemo domov, se podrgnejo ob naše noge in, če bi znali človeški jezik bi oblikovali stavek: »Rad te imam.«

Pa smo ljudje najboljši prijatelj psa? Odgovor pozna vsak zase.Upam pa si trditi, da človek ni človeku najboljši prijatelj. Kaj nam preprečuje, da ljubimo in sprejemamo nekoga kljub vsem njegovim »nepopolnostim«?

SODELOVANJE

Mravlje so evsocialne živali, kar pomeni, da družno skrbijo za zarod in živijo v kolonijah z izraženo razdelitvijo v kaste in delitvijo dela. Ta prilagoditev jim je omogočila, da so naselile skoraj vsa kopna na Zemlji in postale izredno številčne. Danes predstavljajo med 15 in 20 % vse kopenske biomase živali, v tropih, kjer so najštevilčnejše, pa tudi do 25 %. (vir:Wikipedija)

Njihova številčnost zmoti, ko se v poletnem večeru uležemo na travnik in opazujemo zvezde, pod tisočimi očmi neba se počutimo izpopolnjeni in vse bi bilo popolno, če nas ne bi nekaj zabolelo, zaščemelo in po rokah, nogah že lezejo male črne, rdeče, rjave  živalice. Pridne so. Nenehno delajo. Tudi ponoči. Vedno skupaj. Med seboj ne tekmujejo temveč ena drugi pomagajo, da zgradijo mravljišče. Ne zgodi se, da bi se nekaj mravelj odločilo in bi se usedlo na bližnji list, prekrižalo vse noge, ki jih imajo in opazovale ostale, ki se mučijo s prenašanjem vejic, drobtinic zemlje… Je to zato, ker se cenijo, ker se zavedajo, da ena brez druge ne obstajajo, da so le skupaj mo(go)čne, da skupaj zmorejo več in bolje? Ena z drugo, ne ena proti drugi.

ČAS ZA POČITEK

Ponedeljek je, parkrat vdihnemo in že je petek. Še izdihniti nam ne uspe. Vse več delamo. Seznam opravil je čedalje daljši. Dovolimo, da se svet čedalje hitreje vrti. Brzimo. Norimo. Kolikokrat se vam zgodi, da ob večerih zaspite še preden se uležete v posteljo ali pa, da vam zaradi utrujenosti ne uspe zaspati? Ko naj bi se igrali s svojimi otroki ali uživali na sprehodu s štirinožnim prijateljem je vedno z vami  telefon, da pokličete sodelavce ali, da prejmete klic.  Članki in knjige z naslovi »Prepoznaj znake izgorelosti«, »Stopnje izgorelosti«, »Kako zdraviti izgorelost?«, se množijo. Ne ustvarjajmo potrebe po njih! Živali ne zbolevajo za sindromom izgorelosti. Pujski na sosednji kmetiji se ves dan valjajo v blatu, jedo in poležavajo dokler niso spet lačni. Če smo mnenja, da so umazana in požrešna bitja, ki se valjajo v lastnem blatu, pomislimo na njih, kot na bitja od katerih se lahko naučimo, kako se ustaviti, počivati in za trenutek le biti.

UPATI SI

Bolj kot katerakoli druga žival lev predstavlja pogum in moč. Bolj pogumen je le tisti, ki si upa leva izzvati J.  Lev se nikdar ne skriva v senci, temveč s svojo pojavo in glasom pokaže, kdo je. Nikdar ne pošlje drugega v boj, temveč svoje borbe izbori sam. Izziv ga ne preplaši, poraz ne ustavi. Pogumen kot lev, je le eden izmed izrekov, ki ga uporabljamo, ko želimo opisati res pogumnega človeka. Če vam kdo reče, da imate srce leva, vzemite to kot pohvalo, da ste pogumni in srčni.  Strah vas ne hromi. Zaradi strahu ne počnete neumnosti, temveč naredite tisto, kar je prav, ker vam strah ni onemogočil, da spoznate sebe. Takšne, kot ste. In ne takšne, kot naj bi bili.

slide_storitve

SLEDITI SVOJI POTI

Nekje v okolici Ljubljane se je zbrala družba prijateljic. Pogovor se je vrtel okoli raznoraznih stvari. V družbi ni prepovedanih tem, ni skrivnosti, razpravlja se o vsem. So kriva leta, postavitev planetov, a vse večkrat se pojavlja vprašanje, s kakšnim namenom smo tu. Kaj je naša misija? Sploh je? So to le moderne besede? In mnenja so se kresala. Od tega, da  je pomembno ugotoviti, kaj je poslanstvo posameznika in ga živeti, do tega, da smo tu, ker smo se rodili na ta svet in dajmo živet življenje, tako, da se imamo fajn. Že pri definiciji, kaj kateri predstavlja beseda »poslanstvo« in kaj pomeni »da se imamo fajn« bi lahko pisale eseje. Vsak zapis bi vseboval svojo resnico.

»Konji,« je rekla ena izmed prijateljic, »so veličastna bitja. Ko jih gledam v čredi se zdi, kot da sledijo en drugemu, a glej, vedno se kakšen loči od črede in zavije na svojo pot. Poskušaš ga ukrotiti, a ne gre. Trmasto vztraja na svoji poti.«

Bodimo kot  konji, ugotovimo, kaj želimo in sledimo tej poti. Vztrajno.

VEČ POSLUŠANJA, MANJ GOVORJENJA

Zakaj nas nihče ne nauči poslušanja? Ko pokukamo na ta svet, nam prepevajo, šobijo usta in spuščajo smešne zvoke, v vrtcu vzgojiteljice nenehno skrbijo, da ne nastopi tišina, v šoli sedimo sicer v tišini, a učitelji zaprejo usta le kadar od nas želijo slišati, da ponovimo besede, ki so jih oni izrekli,… in tako vse do odrasle dobe, ko sedimo za mizo in govorimo en čez drugega, vse prevečkrat celo s polnimi usti. Zgodi se v lokalu, na avtobusu, v čakalnici pri zobozdravniku, v trgovini, službi,  da se ljudje pogovarjamo. Govorimo, je pravilnejši izraz. Govorimo in se ne poslušamo. Slišimo besede sogovornika, a nas ne zanimajo.Zanima nas le priložnost, da lahko izrazimo svoje besede, oblikujemo stavke. Ker ne znamo poslušati, se ne slišimo in zato se zapletamo v konflikte. S samim seboj in z okolico.

Če bi bili delfini, ne bi preživeli. Delfini se med seboj sporazumevajo s posebno tehniko žvižganja, s katero se predstavljajo drugim delfinom. Ti žvižgi naj bi vsebovali informacije o identiteti, lokaciji in počutju živali, sodelovali pa naj bi tudi pri združevanju v tesnejše skupine. Če bi vsi žvižgali istočasno, ne bi prepoznali zvokov drugih delfinov in se nikdar ne bi mogli povezati v skupine.

Ko poslušamo drugega, ki govori, ga poskušajmo slišati. Slišati, kako dojema stvari, ki nam jih govori. On(a), ne mi. Od tega, kako znamo človeku prisluhniti, ga slišati, je odvisno, kakšen odnos bomo z njim razvili.

168492779

IGRIVOST

Se spomnite, kaj ste najraje počeli, ko ste bili otroci? Naša  izbira je bila igra. Igranje kavbojev in indijancev, grajenje bunkarjev v gozdu, skakanje gumitvista, Zemljo krast, lutkovne predstave, ki smo jih prirejali z sosedovimi otroci za resne odrasle, pisanje nikoli objavljenih domišljiskih zgodbic, ustvarjanje z jogurtovimi lončki in volno, ….igre, igre, igre! Domišljije nam, otrokom, ni nikoli primanjkovalo. Vedno smo našli način, kako stvar narediti zanimivo in igrivo. Celo učenje smo spremenili v zabavo. Angleške nepravilne glagole smo ponavljali pri igranju tombole. Poštevanke se je cela ulica naučila s pomočjo ristanca.

Kot mali zajčki smo se prekopicovali po travniku, radovedno kukali skozi žive meje, si izmišljevali vedno nove akrobacije in uživali v vsakem dnevu. Zajčki smo enkrat zajci postali in pozabili na mehkobo travnika, užitek radovednosti in lepoto vsakdana. A mali zajček se še vedno skriva v vsakem izmed nas. Radoveden. Igriv. Naj pokuka iz klobuka!

ODPUŠČANJE

Sloni nikoli ne pozabijo. So neverjetne živali. So zavestna, inteligentna in čustvena bitja. Prepoznajo vse člane svoje črede. Zapomnijo si zemljevid celotnega območja, kjer se gibljejo Tudi po več letih si zapomnijo, kje na določenem območju najdejo vodo. Prepoznajo ljudi s katerimi so prebili del svojega življenja. V odsevu reke, jezera prepoznajo svojo podobo. So edine živali, ki žalujejo za poginulimi člani črede, izvajajo pogrebne rituale in se vračajo obiskovat grobove. Kažejo tudi skrb za druga bitja. Neki slon ni želel položiti debla v jamo v kateri je spal pes. Sloni, ki so naleteli na ranjene ljudi, so jih pazili in tolažili z rilci. Sočustvovanje, nesebičnost in pravičnost so del njih. Sloni nas učijo odpuščanja v vsaki situaciji, tudi, ko ne moremo razumeti, zakaj je nekdo naredil nekaj kot je. Ko se zavedamo, da nihče ni zgolj slab, da prav vsak v sebi nosi lastno bolečino, ki je povzročila, da je ravnal, kot je, kar pa ne opravičuje njegovih dejanj, nam to  pomaga, da skušamo razumeti in odpustiti. Nekdo je rekel: »Vem, da je treba odpustiti, ne  v njegovo dobro, temveč   zaradi miru v mojih mislih. Ne storite tega zanje, temveč zase.«

PRENESIMO BESEDE V DEJANJA

Ne ostanimo samo pri lepih besedah. Zaživimo dejanja, ki naredijo svet lepši.