DIAGNOSTIKA BOLEZNI SEČIL 
PRI PSIH IN MAČKAH
S POUDARKOM NA URINOGRAMU

Maja Brložnik
Prva – K, Klinika za male živali, Gorkičeva 6, Ljubljana. Diagnostika bolezni sečil pri psih in mačkah s poudarkom na urinogramu. 4. podiplomsko izpopolnjevanje veterinarske zbornice, Bled 2008.

Ključne besede: veterinarska medicina, bolezni sečil, klinična diagnostika, analiza urina

IZVLEČEK
Diagnostika bolezni sečil obsega številne diagnostične metode, s katerimi ugotavljamo funkcionalne in strukturne spremembe sečil. V prispevku podajamo pristop k diagnostiki bolezni sečil s poudarkom na laboratorijski analizi urina. Ob prikazu različnih urinskih sedimentov bomo spoznali pomen pravilnega odvzema vzorca in njegove obdelave pri interpretaciji urinskih izvidov.

Key words: veterinary medicine, urinary tract diseases, clinical diagnostics, urinalysis

ABSTRACT
Diagnostics of urinary tract diseases includes numerous diagnostic methods, which are used to determine functional and structural changes of the urinary tract. The article presents these methods with the emphasis on urinalysis. With the presentation of different urine sediments, the significance of correct sample collection and handling in relationship to the interpretation of urinalysis is emphasized.

UVOD
Temelji diagnostičnega postopka pri boleznih sečil so anamnestični podatki in klinična slika. Pri izbiri diagnostičnih metod je treba upoštevati objektivne možnosti, kot sta dostopnost opreme in finančne omejitve lastnika. Vsekakor sta klinični pregled in analiza urina nepogrešljiva elementa diagnostike, ki pogosto zadostujeta za pravilno postavitev diagnoze in odločitev o zdravljenju. Že relativno skromna laboratorijska oprema nam omogoča dober vpogled v stanje urinarnega trakta tudi v ambulantnih pogojih dela, kjer se analiza urina še vedno premalo uporablja. Poleg tega so zelo pogoste tako napačne interpretacije urinskega sedimenta kot tudi napake pri odvzemu in hranjenju vzorca.

PRISTOP K PROBLEMU
Spremembe videza urina in načina uriniranja so najpogostejši bolezenski znaki, ki jih opazi skrbnik živali. Te podatke dopolnimo z vprašanji o nastanku kliničnih znakov in njihovem poteku ter starosti, pasmi in telesni teži živali. Vprašamo tudi o pogostnosti, mestu in načinu uriniranja (telesna drža med uriniranjem, kontinuiran ali prekinjen curek idr.) in o količini ter barvi urina. Bolezen sečil se lahko kaže tudi z lizanjem perinealne regije in spolovil. Pomembni dejavniki pri oceni bolezenskih znakov so tudi okolje, družabno življenje in prehrana (npr. pri idiopatskem cistitisu). Vprašamo še o sistemskih znakih obolenja (inapetenca, apatija, količina popite vode idr.), o zgodovini urinarnih in drugih obolenj, o morebitnih zdravljenjih in posledicah zdravljenj.
Najpogostejši znaki bolezni sečil so polakiurija (pogostejše uriniranje), disurija-strangurija (oteženo uriniranje, napenjanje pri uriniranju), hematurija (krvav urin), nokturija (uriniranje ponoči), inkontinenca (uhajanje urina), poliurija in polidipsija (večja količina urina in popite vode) in periurija (uriniranje na neprimernih mestih). Markiranje ni niti polakiurija niti periurija in ni znak obolenja sečil.
Vsi omenjeni znaki, njihov nastanek in potek nam olajšajo opredeliti mesto in vrsto obolenja.
Poliurija in nokturija kažeta na bolezni zgornjih delov sečil. Zgornji urinarni trakt (ledvici in sečevoda) je lahko prizadet zaradi številnih bolezni, kot so npr. kronična ledvična bolezen, ledvični kamni, ektopični sečevodi, novotvorbe, bakterijske okužbe idr.
Polakiurija, strangurija in disurija  kažejo na obolenja spodnjih delov sečil (mehur, sečnica), kot so npr. vnetja zaradi bakterijske okužbe, sečnih kamnov, novotvorb, idiopatska vnetja mehurja pri mačkah ter obstrukcije in stenoze zaradi različnih vzrokov. Pri nekastriranih psih so težave s sečili pogosto povezane z boleznimi prostate.
Inkontinenca je lahko posledica vnetij, anatomskih napak ali lezij v nevro-muskularnem sistemu.

DIAGNOSTIČNI NAČRT
Diagnostični načrt naredimo na osnovi anamnestičnih podatkov, ob upoštevanju razpoložljivih diagnostičnih pripomočkov. Nujen je splošni klinični pregled. Pri tem ocenimo kondicijo živali, izmerimo trias, pregledamo sluznice in očesne veznice, zunanja izvodila sečil in prebavnega trakta, pretipamo bezgavke in trebuh, opravimo rektalni pregled in po potrebi še nevrološki pregled (v nekaterih primerih inkontinence, disurije).
Z otipavanjem trebuha lahko ugotovimo boleči, povečani, grčasti ali zmanjšani ledvici, določimo velikost mehurja, ki je lahko majhen, dilatiran in/ali napet, zatipamo morebitno zadebeljeno steno mehurja, maso v mehurju, urolitiazo idr. Če je mehur poln, lahko z nežnim stiskanjem določimo upor pri uriniranju, kar nam da podatek o morebitni obstrukciji ali nevrološki disfunkciji.
Z rektalnim pregledom lahko ocenimo velikost in obliko prostate, pretipamo medenični del sečnice, zatipamo morebitne mase, urolite in povečane bezgavke.
S takim pregledom zmanjšamo število diferencialnih diagnoz. Pri postavitvi končne diagnoze pa je nepogrešljiva analiza urina.
V nekaterih ambulantah sta dostopna ultrazvok in rentgen, ki sta zelo uporabna pri diagnostiki sečil, zato bomo na koncu prispevka nekaj besed namenili tudi ultrazvočni preiskavi in radiografiji. O drugih diagnostičnih metodah, kot so cistoskopija, MR, CT, določanje uretralnega pritiska, biokemijske preiskave urina (različne vrste merjenj proteinov, koncentracija elektrolitov, tumor marker test idr.), biopsija, cistometrogram itd., v tem prispevku ne bomo govorili.

PREGLED URINA - URINOGRAM
Osnovne urinske preiskave naj opravlja vsak veterinar zaposlen v mali praksi! V vsaki ambulanti so nepogrešljivi refraktometer, centrifuga in mikroskop. Ta oprema za urinske preiskave ni draga, postopek analize urina pa je preprost in učinkovit.
Urin pregledamo senzorično (ugotavljamo vonj, motnost in barvo), izmerimo njegovo specifično težo, opravimo orientacijske kemijske preiskave s testnimi trakovi, ga centrifugiramo in sediment pregledamo pod mikroskopom.

Vrste vzorcev glede na čas in način odvzema urina
Čas odvzema lahko vpliva na koncentracijo določenih snovi, zato ločimo prvi jutranji urin, drugi jutranji urin, naključni vzorec in urin, zbran v določenem času. Za analizo urina je najbolj primeren prvi jutranji urin, razen za citološko preiskavo, kjer je zaradi degeneracije celic bolj primeren drugi jutranji urin. Za nekatere kvantitativne preiskave (npr. merjenje mikroalbuminurije) je potrebno celodnevno zbiranje urina.
Način odvzema urinskega vzorca na primeren način je izjemnega pomena. Glede na odvzem ločimo ujet urinski vzorec s prestrezanjem srednjega curka (prestrežen med uriniranjem ali med stiskanjem mehurja), vzorec odvzet s kateterizacijo in vzorec, odvzet s cistocentezo.
Način odvzema urina vpliva na izvid analize. Vzorec odvzet s kateterizacijo lahko vsebuje lubrikant in epitelne celice. V ujetem vzorcu so detritus, skvamozne epitelne celice, levkociti iz vnetnih lezij distalnega genitalnega trakta in komenzalni mikroorganizmi. Pred odvzemom je potrebno vulvo in prepucij dobro očistiti, med uriniranjem pa ujeti srednji curek.
Vzorec, odvzet s cistocentezo, je idealen za mikrobiološko preiskavo ter za razlikovanje med boleznimi spodnjega genitalnega trakta in sečnice ter boleznimi mehurja in zgornjih sečil. Vzorec lahko vsebuje večje število eritrocitov zaradi poškodbe pri punkciji, kar moramo upoštevati pri citološki preskavi.
Cistocenteza je enostavna metoda odvzema urina. Opravimo jo, ko je mehur poln, da se izognemo poškodbam drugih struktur. Pobrijemo mesto kavdalno za popkom, ga razkužimo, mehur fiksiramo z eno roko, z drugo pa vstavimo iglo (0,8 mm x 38 mm, 0,6 mm x 25 mm).

Obstojnost urina
Urin je kemijsko in bakteriološko nestabilen in mora biti analiziran v 30 do 60 minutah. V vzorcih urina, ki niso takoj analizirani, lahko nastanejo naslednje spremembe: zmanjša se koncentracija glukoze in bilirubina, zviša se pH vrednost zaradi bakterijske razgradnje uree v amonijak, nastanek kristalov poveča motnost vzorca, razpadejo cilindri in eritrociti (posebno v razredčenem in alkalnem urinu).
Kadar takojšnja analiza ni mogoča, hranimo urinski vzorec zaščiten pred svetlobo in na hladnem. Z ohlajanjem na 4oC ohranimo primernost urina za analize 12 do 24 ur (v literaturi se pojavljajo različni podatki). Pred analizo je treba vzorec segreti na sobno temperaturo. Hlajenje ima prednost pred uporabo kemijskih stabilizatorjev, saj lahko ti različno vplivajo na rezultate analiz. Za mikrobiološko preiskavo je pomembno, da se vrsta, število in vitalnost bakterij ne spremenijo, za kemijsko in mikroskopsko analizo pa je pomembno, da se ohranijo prvotne koncentracije vsebovanih snovi, morebitni kristali, celice in cilindri.
Za pravilno interpretacijo rezultatov analize urina je potrebno v zapisnik, ki je priložen vzorcu, zapisati metodo in čas odvzema urina ter način hranjenja vzorca. Čas in postopek morata biti točno določena in napisana tako na napotnici kot na izvidu laboratorijskih preiskav.

Senzorično in fizikalno vrednotenje urina
Volumen urina ob uriniranju lastnik težko oceni in pogosto zamenja poliurijo s polakiurijo. Idealno bi bilo meriti količino urina v 24 h, kar pa je žal pogosto neizvedljivo. Volumen urina pri zdravem psu je 20-40 ml/kg/dan, pri mački pa 18-25/ml/kg/dan.
Specifično težo urina merimo z refraktometrom. Lažen dvig specifične teže lahko izmerimo zaradi povečane motnosti, prostega hemoglobina ali nizke temperature. Motne vzorce urina zato pred merjenem specifične teže centrifugiramo. Urinski trakovi za merjenje specifične teže niso zanesljivi in imajo le orientacijski pomen.
Hipostenuričen urin ima specifično težo pod 1.007, izostenuričen urin med 1.007 in 1.015, hiperstenuričen pa nad 1.015. Specifična teža urina zdravih živali je med 1.006 in 1.070, višja je pri prvem jutranjem urinu. Specifična teža jutranjega urina pri psu je med 1.024 in 1.050, pri mački pa med 1.035 in 1.060.
Barva urina je navadno rumena zaradi barvil urohromov (urobilin in drugi razpadli produkti hemoglobina). Koncentriran urin je jantarne barve, razredčen pa skoraj brezbarven. Rdeč in moten urin, ki se zbistri po centrifugiranju, vsebuje eritrocite. Temno rdeča do rjava barva je posledica hemoglobinurije ali mioglobinurije. Pri bilirubinuriji je urin rumeno-rjav, zeleno-rumen ali temno rjav. Tudi hrana in zdravila lahko spremenijo barvo urina, tako da lahko dobimo modre, roza ali zelene odtenke.
Transparentnost (bistrost), turbidnost (motnost) urina
Normalen urin je bister, motnost pa lahko povzročijo različni vsebovani  delci (npr. spermiji, sluz, maščoba, celice, precipitirani kristali, mikroorganizmi, cilindri idr.).
Vonj urina zdrave živali je značilen, aromatičen, lahko pa se spremeni zaradi različnih bolezni. Bakterije, ki razgrajujejo beljakovine, povzročijo gniloben vonj urina. Vonj po vodikovem sulfidu je značilen pri okužbi z bakterijami iz rodu Proteus. Sladkoben vonj po sadju zaznamo pri ketonuriji.

Kemijske preiskave urina - merjenje s testnimi trakovi
Orientacijske meritve nekaterih kemijskih vrednosti lahko določamo s testnimi trakovi, ki morajo biti hranjeni v suhi, hermetično zaprti posodi.
pH urina - zdravi psi in mačke izločajo urin s pH od 5,5 do 7. Vrednost pH urina je odvisna od prehrane, presnove, različnih bolezni ali uporabe zdravil. Pri okužbah sečil z bakterijami, ki proizvajajo ureazo, je urin alkalen.
Proteini - testni trak reagira pozitivno pri vrednosti 0.3 g/L, rezultati morajo biti interpretirani v povezavi s specifično težo. Metoda merjenja proteinov s testnimi trakovi je občutljiva na pH vrednost, zato lahko dobimo v alkalnem urinu lažno pozitivne rezultate. Natančneje lahko merimo proteine s pomočjo precipitacije beljakovin s sulfosalicilno kislino, s spektrofotometričnim merjenjem razmerja med proteini in kreatininom, s pomočjo elektroforeze in z merjenjem mikroalbinurije.
Glukoza - v urinu zdravih psov ne najdemo glukoze. Glukozurija ob euglikemiji govori o bolezni ledvičnih tubulov, ob hiperglikemiji pa o sistemski bolezni (npr. diabetes mellitus, Cushingova bolezen, pankreatitis). Pri mačkah se lahko pojavi stresna glukozurija ob stresni hiperglikemiji ob različnih boleznih ali zaradi stresa ob pregledu. Lažno pozitivni rezultati se lahko pojavijo ob uporabi nekaterih zdravil (askorbinska kislina, salicilati, penicilin, oksitetraciklin, idr.) in pri obstrukciji sečnice pri mački.
Ketoni - v urinu zdravih živali ni ketonov. Ketonurija se pojavi, ko produkcija ketonov, ki nastajajo med razgradnjo maščobnih kislin, preseže absorpcijsko kapaciteto tubulov (npr. pri sladkorni bolezni, brejosti, večjih telesnih naporih, stradanju).
Bilirubin -  v koncentriranem urinu zdravih psov se pojavlja bilirubin v manjših količinah, očitna bilirubinurija pa je posledica številnih bolezni, kot so npr. obstrukcija žolčevodov (zaradi žolčnih kamnov, tumorjev, enteritisa, pankreatitisa idr.), bolezni jeter, hemolitična anemija. Bilirubinurijo interpretiramo pri psu v povezavi s specifično težo urina, pri mačkah je pozitiven rezultat znak bolezni.
Urobilinogen - test pri analizi urina psov in mačk nima diagnostičnega pomena.
Nitriti - bakterije z encimom nitroreduktazo razgradijo nitrate v urinu v nitrite. Pozitiven rezultat testa kaže na bakterijsko okužbo, z negativnim pa je ne moremo izključiti, ker npr. stafilokoki nimajo omenjene reduktaze. Prav tako je test za analizo urina mesojedih živali manj občutljiv kot za analizo človeškega urina, saj je v prehrani mesojedov manj nitratov, ki se izločajo z urinom.
Levkociti - test temelji na določanju esteraze, ki se v velikih koncentracijah nahaja v človeških levkocitih. Za pregled pasjih urinov je test slabo občutljiv in lahko dobimo lažno negativne rezultate, v primeru mačjih urinov pa dobimo lažno pozitivne rezultate. 
Kri (hemoprotein) - merimo hematurijo (hemoglobin v eritrocitih) in hemoglobinurijo (raztopljen hemoglobin). Vzrok hematurije so vnetja sečil, poškodbe, novotvorbe, uroliti idr. Hemoglobinurija se pojavi pri hemolitični anemiji in po večjih telesnih naporih.

Pregled sedimenta z mikroskopsko preiskavo
Mikroskopska preiskava urinskega sedimenta je neprecenljiva diagnostična metoda. Urin zdravih živali ne vsebuje veliko sedimenta, v njem lahko najdemo manjše število epitelnih celic, vlaken sluzi, eritrocitov, levkocitov, hialinih cilindrov in kristalov. Bakterije in skvamozne epitelne celice najdemo v ujetem urinu in v urinu odvzetem s katetrom.
Za semikvantitativno oceno elementov urinskega sedimenta centrifugiramo standardno količino urina (npr. 5 ml). Urin centrifugiramo 10 minut pri 2000 obratih na minuto. Odlijemo supernatant, sediment premešamo s tresenjem in ga pod mikroskopom pregledamo nepobarvanega in/ali pobarvanega z različnimi barvili. V urinskem sedimentu iščemo celice, mikroorganizme, cilindre in kristale.

Potek preiskave
Kapljo sedimenta prenesemo na predmetno stekelce, pokrijemo s krovnim stekelcem in pregledamo pri 100x in 400x povečavi.
V vidnem polju preštejemo ertitrocite in levkocite in tako ocenimo njihovo število. V urinu zdrave živali najdemo manj kot 3 eritrocite na vidno polje pri 400 x povečavi.  Pri različnih specifičnih težah urina so eritrociti zaradi osmoze različnih oblik. Ločiti jih moramo od maščobnih kapelj, katerih velikost je različna in jih najdemo tik pod površino pokrovnega stekla. Levkociti so 2x večji od eritrocitov in imajo notranjo celično strukturo. V urinu zdravih živali je malo levkocitov, več kot 2 levkocita na vidno polje pri 400x povečavi pomenita piurijo in kažeta na vnetje urinarnega trakta.  
Epitelne celice so različnih velikosti, praviloma so večje iz spodnjih delov urinarnega trakta (iz mehurja in sečnice), manjše pa iz zgornjih delov sečil (iz sečevodov in ledvic). Renalne tubularne epitelne celice so okrogle oblike z okroglim jedrom, po katerem se ločijo od levkocitov, od katerih so le malo večje. Ob vnetjih sečil se število epitelnih celic poveča zaradi urotelne hiperplazije. V urinu, odvzetem s cistocentezo ne najdemo skvamoznih epitelnih celic, saj so to celice iz distalnega dela uretre, vagine, vulve ali prepucija. Te celice se pojavijo v večjem številu v urinskem sedimentu v primeru skvamozne metaplazije prostate ali karcinoma prehodnega epitela. Celice ocenjujemo s pregledom pobarvanega sedimenta.
Cilindri so odlitki ledvičnih tubulov in jih štejemo pri manjši (100x) povečavi. Razlikujemo hialine, granulirane, celične, voščene, maščobne in druge cilindre. V urinu zdrave živali lahko najdemo do 2 hialina cilindra na vidno polje. Njihovo število je povečano pri vročini, slabi perfuziji ledvic, pri proteinuriji in po fizičnem naporu. Granulirani cilindri, ki so zgrajeni iz degeneriranih levkocitov in tubularnih epitelnih celic, vgrajenih v proteinski matriks, so prisotni v urinu v večjem številu ob akutnih ledvičnih boleznih in bolj specifično opisujejo poškodbe ledvičnih tubulov od hialinih cilindrov. Celični cilindri lahko vsebujejo epitelne celice, levkocite in eritrocite. Cilindri se izločijo v urin, preden celice degenerirajo. Pogosto jih najdemo ob akutnem nefritisu in toksičnih stanjih, ki povzročajo degeneracijo tubularnega epitela. Levkocitni cilindri so redki, nastajajo ob vnetju v tubulih (npr. akutni pielonefritis). Tudi eritrocitni cilindri so redki, spremljajo lahko krvavitve v ledvicah. Te tipe cilindrov običajno spremljajo granulirani cilindri. Voščeni cilindri in povečano število maščobnih cilindrov kažejo na kronično tubularno degeneracijo. Drugi cilindri vsebujejo v svojem matriksu različna barvila (bilirubin, mioglobin, hemoglobin).
Kristali - nekateri kristali so posledica normalnega izločanja metabolitov preko ledvic, drugi pa so posledica izločanja metabolitov, ki nastanejo ob različnih boleznih. Kristali lahko tvorijo ledvične ali sečne kamne. Vrsta kristalov je odvisna od pH vrednosti urina, koncentracije urina in temperature. Njihovo število ocenjujemo pod 100x povečavo. Najpogostejši so tripelfosfati (struviti), ki so pogosto posledica urinarne okužbe. Drugi kristali so še kalcijevi oksalati (pogosti pri nekaterih pasmah), kalcijevi oksalati-monohidrati (značilni pri zastrupitvi z etilen glikolom), amorfni fosfati, kalcijevi karbonati, amorfni urati, amonijevi biurati (pri dalmatincih, pri boleznih jeter - pri portokavalnem shuntu), sulfonamidni kristali, bilirubinski, cistinski, tirozinski, holesterolni in drugi kristali.
V urinu lahko najdemo tudi vlakna sluzi, spermije, maščobne kaplje in parazite.
Mikroorganizmi - v urinu najdemo najpogosteje bakterije, redkeje glive in parazite. Virusov in mikoplazem ne moremo določiti z mikroskopsko preiskavo sedimenta.
V urinu zdrave živali, odvzetem s cistocentezo, ni bakterij. Bakterije so majhne, ocenjujemo jih pod 400x povečavo. Paličaste bakterije in bakterije v verižicah lažje določimo, koke pa pogosto zamenjujemo z drugimi majhnimi delci, ki se premikajo zaradi Brownovega gibanja delcev (amorfni kristali, maščobne kaplje, precipitirana sluz, celični detritus idr.). Ker koke v urinu težje določamo, urinski sediment barvamo.
Barvanja urinskega sedimenta, ki jih lahko uporabljamo v ambulantni praksi, so barvanje z metilenskim modrilom, z barvilom Diff Quick in barvanje po Gramu. Rutinsko se najpogosteje uporablja barvanje z Diff Quickom, saj dobro obarva celice in bakterije ter je zato primerno tako za citološko preiskavo kot za določanje oblik in velikosti bakterij. Z barvanjem po Gramu ločimo med Gram pozitivnimi in Gram negativnimi bakterijami, kar nam lahko pomaga pri odločitvi o izbiri antibiotika. Za barvanje z metilenskim modrilom, ki obarva bakterije in celične strukture, stekelca z vzorcem ni treba sušiti, saj zmešamo sediment z barvilom, ga pokrijemo s krovnim stekelcem in pregledamo z mikroskopom.

MIKROBIOLOŠKA PREISKAVA URINA
Bakterijska okužba je najpogostejši vzrok obolenj spodnjih sečil pri psih. Pri mačkah je bakterijska okužba relativno redka, pogosteje se pojavljata idiopatsko vnetje in urolitiaza. Pojavnost bakterijske infekcije pri mačkah s kliničnimi znaki obolenja spodnjih sečil, ki so mlajše od 10 let, je 1-2%; pri mačkah, ki so starejše od 10 let, pa 45%! Rezultati raziskave, ki poteka na naši kliniki, so pokazali, da je pojavnost bakterijskih okužb pri mačkah z obolenji spodnjega urinarnega trakta, mlajših od 10 let 2%, pri mačkah starejših od 10 let pa 50% .
Okužbo povzroči ponavadi ena sama bakterijska vrsta, razen če gre za sekundarno okužbo, kot
posledico anatomskih in funkcionalnih nepravilnosti urinarnega trakta. Navadno so okužbe povzročene s črevesnimi bakterijami in bakterijami distalnega dela sečil. Patogeneza okužb urinarnega trakta je odvisna od razmerja med uropatogenimi infekcijskimi agensi in odpornostjo organizma, saj je za nastanek okužbe potrebna naselitev bakterije na epitelne celice sluznice.
Mikrobiološka preiskava je zelo pomembna pri rezistentnih infekcijah, pri rekurentnih infekcijah (relapsih), pri reinfekcijah in superinfekcijah. Določi se število in vrsta bakterij ter ugotavlja občutljivost na različne antibiotike in vitro. S preiskavo, ki poteka na naši kliniki, smo potrdili razhajanja med rezultati testiranja občutljivosti za antibiotike in vitro in uspešnostjo zdravljenja.
Pri bakterijskih okužbah je najpogosteje izolirana bakterija Escherichia coli, potem enterokoki, stafilokoki in Proteus sp., redkeje pa Klebsiela pneumoniae, Pseudomonas aeruginosa, streptokoki, Enterobacter sp. in druge bakterije. V raziskavi na naši kliniki smo najpogosteje izolirali enterokoke, Escherichia coli, Proteus sp., stafilokoke in redkeje streptokoke.

RADIOGRAFIJA  
Rentgenske slike so uporabne za oceno položaja, velikosti, oblike in transparentnosti sečnega mehurja in ledvic. Normalno ležijo ledvice v področju T13-L4, normalna dolžina pasje ledvice je 2.5-3.5 kratna dolžina L2. Enostransko povečanje ledvic je lahko posledica kompenzatorne hipertrofije, novotvorbe, hidronefroze, mačjega infekcijskega peritonitisa ali akutnega pielonefritisa. Vzroki za fokalno povečanje ledvic so lahko novotvorbe, hematomi, abscesi, ciste idr. Zmanjšanje ledvic lahko povzročijo kronični pielonefritis, kronični infarkti, kortikalna hipoplazija, kronična progresivna bolezen ledvic idr. Zmanjšana transparentnost ledvic je ponavadi povezana z ledvičnimi kamni ali z nalaganjem kalcija v parenhimu ledvic. Izguba vidnosti ledvic se lahko pojavi zaradi nabiranja tekočine v retroperitonealnem prostoru. Do sprememb v položaju sečnega mehurja lahko pride zaradi perinealne hernije ali povečanja sosednjih organov. Sprememba transparentnosti nastane največkrat zaradi navzočnosti sečnih kamnov, ki vsebujejo kalcij in fosfor. Z radiografijo lahko prikažemo netransparentne urolite, ki se nahajajo v delu sečnice, ki je nedostopna za UZ preiskavo.
Včasih je potrebno za dokončno oceno bolezni, kot so npr. ektopični sečevodi in stenoze sečnice, opraviti še nekatere kontrastne preiskave (ekskretorni urogram in negativni, pozitivni ter dvojni cistogram).

ULTRAZVOČNA PREISKAVA
Ponavadi uporabljamo 5-10 MHz konveksno ali linearno sondo. Pregledamo ledvici, sečni mehur, proksimalni del sečnice, prostato in regionalne bezgavke. Sečevode lahko vidimo, če so dilatirani.
Pri pregledu ledvic lahko izmerimo velikost ledvic in debelino skorje. Pozorni smo na spremembe kot so hiperehogena področja skorje (npr. pri kronični progresivni bolezni ledvic, vnetjih, okužbah, mineralizacijah, infarktih), zmanjšana ehogenost področij ledvične skorje (npr. zaradi formacije cist, novotvorb), hiperehogena sredica (nalaganje mineralov, novotvorbe idr.) in dilatiran pielon (najpogosteje povezan z moteno diurezo, pielonefritisom ali obstrukcijo). Ledvični kamni so hiperehogene strukture, ki mečejo senco.
Pri UZ pregledu sečnega mehurja je pomembno, da je ta poln. Izmerimo volumen in debelino stene. Pozorni smo na nepravilnosti kot so zadebeljena stena, tujki, kamni, krvni strdki, divertikli, vzbrsti, ektopični sečevodi idr. Stena mehurja je normalno tanka (1 do 2 mm), vsebina pa anehogena. Pri mačkah so lahko v urinu vidne posamezne sence, ki nimajo kliničnega pomena. Debelina stene se zaradi prehodnega epitela spreminja v odvisnosti od napolnjenosti mehurja. Zadebeljena stena mehurja se pojavlja najpogosteje pri vnetju, ki pa ga z UZ ne moremo ločiti od drugih infiltrativnih bolezni (novotvorbe). Najpogosteje najdena novotvorba v sečnem mehurju je karcinom celic prehodnega epitela, ki se pojavi praviloma na vratu mehurja. Sečne kamne vidimo kot hiperehogene strukture, ki mečejo senco na globlje ležeča tkiva.

Literatura
·  Burk RL, Ackerman. Small Animal Radiology and Ultrasonography. USA: Saunders, 1996: 319-89
·  Ettinger SJ, Feldman EC. Textbook of Veterinay Internal Medicine. USA: Elsevier, 2005, 1716-1879.
·  Grauer GF. Urinary Tract Disorders. In: Nelson RW, Cuoto CG. Small Animal Internal Medicine, Third edition. USA: Mosby, 1998: 572-659.
·  Zinkl JG. Urinary sediment and Cytology of the Urinary Tract. In: Cowel RL, Tyler RD, Meinkotk JH. Diagnostic Cytology and Hematology of the Dog and Cat, second edition, USA: Mosby 1999: 211-29.

Ostala literatura je na voljo pri avtorici prispevka (maja.brloznik@prva-klinika.si)