MRZLICA Q

Metka Šimundić, dr.vet.med.
Ljubljana, 21.11.2008

UVOD
Mrzlica Q je zoonoza, prvič opisana v Avstraliji, leta 1937, povzročena z bakterijo Coxiella burnetii, razširjena po vsem svetu. Zaradi izjemne infektivnosti je uvrščena v potencialno biološko orožje skupine B Centra za kontrolo in preventivo bolezni v ZDA. 
Bolezen lahko poteka akutno in kronično. Variabilnost izražanja bolezni je odvisna od dejavnikov gostitelja, dolžine ekspoziture in virulence ter količine bakterije.
Divje in domače živali se okužijo s klopi, lahko pa tudi z izločki, mesom in mlekom že okuženih živali. Glavni vir okužbe za človeka predstavljajo ovce, koze in krave, redkeje psi in mačke.
Diagnostika temelji na serološki preiskavi, polimeraza verižni reakciji, redkeje na identifikaciji povzročitelja v okuženih organih in izolaciji povzročitelja iz izločkov, krvi ali maternice.
Za preventivo pri ljudeh se uporablja preizkušeno cepivo, ki je 100% v preprečevanju kliničnih znakov. Zaščita traja pet let. Cepi se ljudi, ki so imunsko negativni in močno izpostavljeni okužbi.
Prežvekovalce se lahko cepi ne glede na imunski status, s tem se zmanjša število kliničnih znakov in kontaminacija okolja.

  Mikrobiologija

Coxiella burnetii spada v rod Coxiella, družino Coxiellaceae, red Legionellales in razred Gammaproteobacteria. Je obligatna, intracelularna, pleomorfna, po gramu negativna bakterija, kokobacilarne oblike, velikosti 0,2-0,4 x 0,4-1,0 µm. Ni gibljiva in nima kapsule. Zaradi teh značilnosti in ker so rezervoar klopi, so jo najprej uvrščali med rikecije (Rickettsia burnetti). Kasneje, z ugotovljenim genomom in 16s RNA, je bila identificirana delna homolognost z Legionella pneumophilla. Obe sta gama proteobakteriji, medtem ko rikecije sodijo v alfa podrazdelitev.
C. burnetii ima krožni kromosom in štiri tipe fakultativnih plazmidov.  Nekatere bakterije so brez plazmidov. Plazmidi so povezani s specifičnimi genovari.
Še vedno ni znan celotni življenjski cikel bakterije. Pojavlja se v dveh oblikah isc. kot mala celica (small cell variant-SCV) in velika celica (large cell variant-LCV), ki nastane iz male celice. Mala celica je trdoživa in preživi težke zunanje pogoje (mraz, vročina, pritisk, kemični agensi). V organizmu se razvije v metabolično aktivno veliko celico z ekspresijo površinskih proteinov, tako sta mala in velika celica antigensko različni. Razmnožuje se v monocitih in makrofagih.
Ena od značilnosti C. burnetii je, da se pojavlja v dveh antigenskih različicah isc. v fazi I in II. Sevi faze I imajo antigene obeh faz, sevi faze II pa antigene samo te faze. Bakterija menja antigensko pasažo glede na pogoje razmnoževanja. Lipopolisaharidi (LPS) bakterije so ključni za virulenco in pomembni za antigensko različico faze I in II. Bakterije, izolirane iz eukariontskih gostiteljev, imajo virulentno fazo I LPS (tvorijo gladke kolonije), ki ščiti mikroorganizem pred gostiteljem. Po pasaži v jajčnih rumenjakih ali v imunsko inkompetentemu organizmu, se faza I spremeni v manj virulentno fazo II LPS (tvorijo hrapave kolonije). Bakterija faze I je virulentna, na monocite gostitelja se veže s pomočjo integrinov (?vßi), proteinom podobnim integrinov in Toll-like receptor-jem 4 (TLR4), kar vodi v reorganizacijo citoskeleta in aktivacijo tirozin-kinaze ter fosforilacijo s pomočjo TLR4. Bakterija faze II je avirulentna pri imunsko kompetentnem organizmu, v celico organizma vstopa hitreje in to s pomočjo integrinov (?vßi), proteinom podobnim integrinov in komplementnih receptorjev CR3. Bakterija se po vstopu v celico začne razmnoževati v malih kislih vakuolah (pH 4,5), ki se združijo v fagolizosom, razen v makrofagih, ki ubijejo bakterijo. IgG pospešujejo tvorbo večjih vakuol pri pacientih z endokarditisom, zato najdemo le-te pri kroničnem poteku bolezni in ne akutnem. Avirulentna faza II vstopi v zgodnji fagosom, ki se pod vplivom LAMP1, V-ATP-aze, Rab7, M6PR zakisli in nastane pozni fagosom ali pre-fagolizosom. Rab7 s pomočjo lizosomov in katepsina D pomaga k dozoritvi v kisli fagolizosom. Pri virulentni fazi I iz zgodnjega fagosoma z zakislitvijo s pomočjo LAMP1, V-ATPaza, M6PR nastane pozni fagosom. Ker je inhibirana dozoritev s pomočjo katepsina D, ne nastaja fagolizosom. S tem se bakterija izogne intracelularnemu uničenju. Interferon ? ima zelo pomembno vlogo pri intacelularnem uničenju C. burnetii. Pospešuje združitev v fagolizosom tako, da vpliva na GTP-azo in Rab7, omogoča bazičnost vakuol, v katerih se nahajajo bakterije in nadzoruje metabolizem ionov v makrofagih, ter s tem onemogoča razmnoževanje bakterije. Interferon ?  pospešuje apoptozo z bakterijo inficiranih makrofagov tako, da omogoči ekspresijo membrane dejavniku tumorske nekroze. Inhibicija apoptoze  je  najpomembnejši faktor virulence.
Še vedno ni jasno, ali gre za genetski različici bakterije pri akutnem in kroničnem obolenju. Pri akutni obliki bolezni je najden imunodominantni protein 28-kDa, pri kroničnem poteku ga ni, pa tudi alelne različice, ki se pojavljajo v kronični obliki bolezni, ne najdemo v akutni.

Mehanizem imunskega odgovora

Imunski nadzor nad bakterijo je odvisen od celične imunosti, t.j. limfocitov T. Pogosto organizem ne more izločiti bakterije po okužbi in prenehanju kliničnih znakov, tako da so lahko prisotne v kostnem mozgu in drugih organih in celicah še leta.
Ciljna skupina bakterije pri vretenčarjih so makrofagi in monociti. Znano je, da C. burnetii lahko preživi v amebah prav tako kot Legionella sp. in Francisella spp.
C. burnetii se uniči z aktivnimi kisikovimi in nitrogenimi presnovki makrofagov in monocitov gostitelja, aktiviranih z interferonom ?, zato je za preživetje nujno potrebno, da se bakterija izogne aktivaciji teh celic. Nastala protitelesa so sekundarnega pomena. Prenos protiteles pred eksperimentalno infekcijo ni pokazal sprememb.
Faza I LPS C. burnetii ne aktivira humanih dendritičnih celic in odgovora makrofagov gostitelja preko TLR4. Lahko zakrinka TLR ligande, tako da ni mogoče naravno imunsko prepoznavanje bakterije. Zaradi zmanjšanega nadzora dendritičnih celic pride do trajne prisotnosti mikroorganizma v organizmu gostitelja. Lipoproteini in lipopeptidi faze I ne aktivirajo makrofagov s stimulacijo TLR2. TLR2 so lahko pomembni v produkciji citokinov in nastanku granulomov po infekciji.
Pri vretenčarjih nastajajo granulomi v okuženih, prizadetih organih. Granulomi tvorijo centralno lipidne vakuole, obdane z fibrinoidnim prstanom. Monociti se naselijo v granulom iz krvi skozi žilni endotel. Bakterije so redko prisotne v akutni fazi bolezni. TLR4 je pomemben pri nastanku granulomov.
Monociti rekonvalescentov so sposobni ubiti bakterijo. TLR4 regulira odgovor citokinov (interferon ? in dejavnik tumorske nekroze) na akutno infekcijo.
Pri kronični obliki bolezni imunski odziv ni učinkovit, celo škodljiv, saj lahko pride do nastanka glomerulonefritisov in leukocitoklastičnih vaskulitisov. To je verjetno posledica produkcije prostaglandinov E2 in visokih vrednosti dejavnika tumorske nekroze. Povišana je tudi vrednost IL-10, ki supresira Th-1 celično imunost. Bakterija se razmnožuje kljub visokim koncentracijam IgM, IgG in IgA. Število levkocitov pada, razmerje med CD4 in CD8 se niža. V prizadetih organih (srčne zaklopke, jetra, aneurizme) ne nastajajo granulomi, temveč velike vakuole, ki vsebujejo C. burnetii. Monociti teh bolnikov ne migrirajo skozi endotel in niso sposobni uničiti bakterijo. Tudi monociti pri pacientih v relapsu proizvajajo večje količine IL-10.

Prenos bolezni in epidemiologija

C. burnetii je uvrščena med potencialno biološko orožje skupine B. Čeprav je smrtnost okuženih bolnikov nizka, bakterijo zlahka razmnožujemo, je odporna v okolju in povzroča bolezen. Dejstvo je, da lahko že ena bakterija povzroči bolezenske znake pri imunsko oslabljenem organizmu.
Prenos bakterije je najpogostejši iz živali na človeka. Mrzlica Q  je primarno zoonoza in le redki so opisani primeri prenosa bolezni iz človeka na človeka. (transplantacija, transfuzija, intrauterino). Številne živali so lahko okužene z C. burnetii;  krave, koze, ovce, psi, mačke, primati, mali glodavci, mali sesalci, plazilci, dvoživke, ptice, ribe, mnogi klopi in laboratorijske živali. Tudi svinje se lahko okužijo, vendar so le redko vir infekcije za človeka. Glavni  rezervoar C. burnetii predstavljajo klopi. Živali lahko okužujejo tudi druga drugo z okuženimi izločki, mesom in mlekom. Glavni vir okužbe za človeka predstavljajo krave, ovce in koze.
Človek se okuži z bakterijo predvsem preko posteljice, porodnih tekočin, vaginalne sluzi, mleka, blata in urina okuženih krav, ovac, koz, lahko pa tudi psov in mačk. Večina infekcij je posledica okužbe z aerosolom ob porodu kužnih živali ali v klavnici, ali kasneje, kjer lahko kužni delci ostanejo v okolju še mesece, celo leta. Sledijo mlečni izdelki in kontaminirana oblačila. Vir okužbe je lahko tudi feces klopov na volni živali, le redko sam vbod klopa. Možna je indirektna okužba preko okuženih kamionov, krme, sejmov ipd. Najbolj izpostavljeni okužbi so kmetje, veterinarji, klavniški delavci, laboratorijsko osebje in delavci v predelavi volne.
Sledljivost izločenih bakterij s PCR-om je pokazala, da izločajo ovce dlje C. burnetii z blatom in vaginalno sluzjo, krave in koze pa pogosteje in dlje z mlekom.
Razmerje okuženih moških in žensk je v Avstraliji 5,3:1 v Franciji 2,5:1 in na Tajskem 9:1. Moški zbolevajo pogosteje zaradi večje izpostavljenosti okužbi (delovno mesto), lahko pa da ženske zbolevajo manj tudi zaradi ženskega spolnega hormona estradiola, kar je dokazano pri živalih.
Podatki o številu okuženih otrok se zelo razlikujejo isc. od enakega števila okuženih kot odrasli iz istega področja, do redkih ali nič okužb. Raziskave v Grčiji kažejo, da okuženost otrok raste s starostjo. Verjetno so otroci manj izpostavljeni C. burnetii, okuženi manj zbolevajo in redkeje se pomisli na morebitno mrzlico Q ob neznačilnih simptomih, podobnih gripi. Raziskave v Švici kažejo na nizek odstotek klinično bolnih otrok glede na število okuženih, t.j.12% v primerjavi z odraslimi, kjer zboli 64% okuženih.

Klinični znaki bolezni pri ljudeh

Klinični znaki bolezni so odvisni od količine in virulence mikroorganizmov, ki okužijo organizem, od mesta vstopa in sposobnosti obrambe imunskega sistema gostitelja.
Po začetni okužbi, najpogosteje čez dihala in redko po prebavni poti, se bakterija v makrofagih prenese v pljuča, jetra in vranico. Živalski model kaže, da je najbolj inficiran retikuloendotelni sistem.
Okužba lahko poteka asimptomatsko, lahko pa se razvije v bolj pogosto akutno in redkejšo kronično obliko.

Akutna oblika:

Inkubacijska doba traja 2-3 tedne, lahko pa od nekaj dni do nekaj tednov. Klinični znaki bolezni so nespecifični in zato pogosto spregledani. Bolezen mine večinoma sama pri imunsko kompetentnem organizmu. Akutni potek bolezni se lahko kaže z vročino, glavobolom, potenjem, sopenjem, bolečinami v mišicah, sklepih in pljučih, bruhanjem, lahko s pljučnico, hepatitisom, neješčnostjo, izgubo telesne teže, redkeje z osteomielitisom, splenomegalijo in nevrološkimi znaki, miokarditisom, perikarditisom, dermatološkimi težavami kot makulopapularnimi spremembami, redko z eritema nodosum, glomerulonefritisom, anemijo, hemolitično uremičnim sindromom, nekrozo kostnega mozga, orhitisom, priapizmom, epididimitisom, gastroenteritisom idr. Vročina traja ponavadi 13 dni. Pljučnica in hepatitis sta različno zastopana, kar je odvisno od geografskega območja, tako je pljučnica pogostejša na Kreti, v Švici, v Baski v Španiji, hepatitis pa v Franciji, južni Španiji in Ontariu. Pljučnica je navadno blaga, s produktivnim kašljem in bolečino v prsih, rentgenska slika ni specifična. Hepatitis se kaže večinoma s povečanimi jetri in zvišanimi jetrnimi encimi, redkeje z zlatenico. Nevrološki znaki, najpogosteje meningitis in meningoencefalitis, se pojavijo pri 1-7% akutno obolelih. Smrtnost pri akutni obliki je 1-2% in nastopi večinoma zaradi miokarditisa.
V eni od raziskav je ugotovljeno, da zboli cca. 40% okuženih ljudi, od tega jih 2-5%  hospitalizirajo zaradi vročine, pljučnice in hepatitisa. Okužene nosečnice lahko splavijo ali prehitro rodijo. Plod se lahko okuži med nosečnostjo, ženske pa lahko zbolijo za kronično obliko bolezni. Kanadska študija ugotavlja trikrat večjo neonatalno smrt pri seropozitivnih ženskah. Pri akutnem poteku bolezni, zboli za endokarditisom 1/3 pacientov z napakami na srčnih zaklokah.
Oboleli otroci kažejo večinoma klinične znake podobne gripi, lahko zbolijo za atipično pljučnico ali imajo dolgo trajajoče vročine. Le redko zbolijo za encefalitisom ali drugimi nevrološkimi znaki. Kronična infekcija se kaže z osteomielitisom, endokarditisom, lahko tudi z vročino.

Kronična oblika:

Kronična oblika bolezni pri odraslih nastopi pri 9% obolelih za akutno obliko.
Čeprav manj pogosta,  je bolj patogena. Nastopi lahko leta po akutni klinični sliki. Bolj dovzetni so pacienti z okvarami na srčnih zaklopkah, koronarno boleznijo, okuženi z virusom HIV, zdravljeni s kemoterapevtiki ali kako drugače imunsko kompromitirani. Endokarditis je najpogostejša diagnoza kronične oblike mrzlice Q in nastopi v 60-70%. 90% bolnikov z endokarditisom je imelo že prej patološke srčne zaklopke.  Zaradi tega se svetuje ultrazvočna preiskava srca pri ljudeh z akutno mrzlico Q, da se najdejo morebitne napake na srčnih zaklopkah in da se ustrezno ukrepa. Endokarditis lahko nastopi dolgo časa po akutni obliki, najpogosteje po 12. mesecih, opisan je primer celo po 20. letih, in če ni zdravljen, lahko vodi v smrt.  Diagnosticira se serološko, saj je bakteriološka preiskava (hemokultura) negativna, spremembe na zaklopkah z ultrazvočno preiskavo ni nujno da ugotovimo in pogosto ni prisotne vročine. Redkeje se lahko pojavijo osteomielitis, artritis, granulomatozni ali kronični hepatitis, kronična pulmonarna infekcija, spontani abortusi in prematurna rojstva. V Angliji, Avstraliji in Kanadi 10% ljudi po preboleli akutni bolezni trpi za sindromom utrujenosti, ki lahko traja več kot pol leta. Nastane zaradi še prisotne C. burnetii v organizmu, ki vzdržuje citokine, tudi IL-10. Najdena je povezava med genetskim dejavnikom in imunsko preobčutljivostjo, tako pacienti z HLA-DRB11 alelom pogosteje zbolijo za tem sindromom. Še vedno obstaja vprašanje, ali se bolnik kdajkoli znebi patogene bakterije. Študije kažejo, da so našli Coxiella DNA v kostnem mozgu pri 88% ljudi, še 12 let po preboleli akutni mrzlici Q. Tako lahko s sekvestracijo bakterije v kostnem mozgu  pride do endokarditisa.

Zdravljenje

Standardna terapija akutne oblike bolezni je z doksiciklinom isc.100mg/12 ur 14 dni. Obetajo tudi klaritromicin in novi makrolidi ter fluorokinoloni. Ko-trimoksazol in novi makrolidi se uporabljajo pri otrocih, mlajših od 8 let. Pri pacientih s patološkimi spremembami na srčnih zaklopkah z akutno obliko bolezni, nekateri kliniki svetujejo za zmanjšano tveganje nastanka endokarditisa 12 mesečno dajanje doksiciklina in hidroksiklorokina. Tretjina teh pacientov, ki niso bili zdravljeni dovolj časa, zboli za endokarditisom.
Terapija kronične oblike bolezni je dolgotrajna, tudi 18 mesecev in več, včasih doživljenjska. Uporabljajo  doksiciklin 100mg/12 h in klorokin 200mg/8h. Klorokin zvišuje pH v fagolizosomih in poveča učinek doksiciklina. Namesto klorokina se lahko uporabi ofloksacin. Uspešnost in dolžino trajanja terapije se ocenjuje s serološko preiskavo. Okužene nosečnice so zdravljene s ko-trimoksazolom do poroda in še leto z doksiciklinom in klorokinom, ki se izločata z mlekom matere.

Klinični znaki bolezni pri domačih živalih

Malo je znanega o kliničnih znakih mrzlice Q pri domačih prežvekovalcih. Infekcija lahko povzroči pozne abortuse, mrtvorojene mladiče, novorojene s prenizko telesno težo in zmanjšano količino proizvodnje mleka. Abortusi so pogostejši pri ovcah in kozah, kot pri kravah. Bakterije se naselijo v maternici in mlečni žlezi, od koder se izločajo. Krave abortirajo prvič po infekciji, kasneje ne. Bakterije so masovno prisotne ob abortusu, medtem ko jih pri naslednjih porodih ni več, se pa še dolgo izločajo z mlekom.
Koze, razen abortusov, mrtvih mladičev in novorojenih s prenizko telesno težo, lahko zbolijo za blago pljučnico. So zelo dovzetne, saj lahko abortira 90% okuženih samic. Bakterije se izločajo s placento, dlje časa pa z mlekom in vaginalnim izcedkom, kar predstavlja nevarnost okužbe za človeka. Še vedno ni znano, kje se zadržujejo bakterije pri kronični obliki med dvema ciklusoma brejosti. Verjetno je tako kot pri ljudeh, žarišče v kostnem mozgu, od koder se bakterija v brejosti preseli nazaj v posteljico.
Število abortusov pri okuženih ovcah je lahko tudi relativno nizko, zato se v teh primerih pogosto ne posumi na infekcijo. Abortirani plodovi so normalni, inficirana posteljica je fibrozno zadebeljena, z brezbarvnim eksudatom, kar ni specifično samo za Q mrzlico. Inficirane ovce izločajo C. burnetti z vaginalnim izcedkom še dolgo po abortusu.
Okužene mačke in psi so ponavadi subklinični. Splenomegalija je večinoma edina klinična sprememba. Dva dni po poizkusno okuženih živalih so bili tri dni prisotni klinični znaki: vročina, anoreksija in letargija. Okužene mačke so abortirale ali normalno povrgle. V krvi poizkusno okuženih mačk je bila prisotna bakterija še 1 mesec, v urinu 2 meseca, medtem ko pri psicah še 1 mesec po porodu v mleku in 70 dni v urinu. Mladiči okuženih samic so poginili v 24 urah. Psi in mačke po navadi ne zbolevajo za kronično obliko bolezni.

Diagnostika mzlice Q pri ljudeh in živalih

Klinični znaki so nespecifični in zato brez posebne diagnostične vrednosti. Vsekakor pomaga anamneza morebitnega kontakta z okuženimi živalmi. V akutni obliki je bela krvna slika večinoma v mejah normale, trombocitopenija je prisotna v 25%, pogosto so zvišani jetrni encimi.
Ob sumu na mrzlico Q opravljajo serološke preiskave pri živalih in ljudeh. Od teh so v uporabi reakcija vezave komplementa, kapilarna aglutinacija, od novejših, boljših metod pa imunoencimski test (ELISA) in indirektna imunofluorescenca (IF). RVK je nizko specifična in občutljiva, zato sta boljša ELISA in IF. Slabost teh preiskav je, da nam ne povedo nič o okuženosti, tj času trajanja, izločanju mikroorganizmov, temveč le, če je bil organizem izpostavljen okužbi. Možna je navzkrižna reakcija z legionelo, leptospiro in bartonelo. Nekatere živali so seropozitivne in ne izločajo bakterije, druge so seropozitivne in izločajo bakterije z vaginalnim izcedkom, mlekom in fecesom. Redke živali izločajo C. burnetii in so seronegativne.
Signifikantni titer zaznamo komaj 3-4 tedne po okužbi. Le 40% okuženih ljudi ima zvišan titer v začetku infekcije, zato so za diagnostiko potrebni parni serumi. Štirikratno zvišanje titra protiteles IgG v tem obdobju je diagnostičnega značaja. V akutni obliki nastajajo protitelesa proti fazi II (IgM, IgG) medtem ko pri kroničnem poteku bolezni, protitelesa proti fazi I (IgG, IgA). Vrednosti IgG 1:100 in IgM 1:50 proti fazi II, dobljene z IF, so 100% specifične za akutno bolezen in IgG 1:800 ali več proti fazi I, za endokarditis pri kroničnem poteku bolezni. IgM po štirih mesecih močno padejo, lahko pa so v nekaterih primeri zvišani tudi do leto dni. Pri infekciji med nosečnostjo, je visok titer protiteles proti fazi I. Pri pacientih z visokim titrom IgG proti fazi I se svetujejo serološke preiskave vsake štiri mesece, vsaj dve leti. Nadaljne preiskave so odvisne od dotedanjih rezultatov in klinične slike.
Izolacija C. burnetii je dolgotrajna in nevarna, zato se izvaja v za to posebno opremljenih laboratorijih. Pri ljudeh se uporabljata kri in izpljuvek, pri živalih pa posteljica, izcedek iz maternice ali iz drugih telesnih tekočin. S tem materialom se okužijo pet do sedem dni stari kokošji zarodki, celične kulture ali laboratorijski glodavci.
Najboljša  diagnostična kombinacija pri okuženih živalih je uporaba PCR-a in ELISA-e, s katero ugotovimo katera žival je okužena in izloča C.burnetii.
V okuženih histoloških rezinah lahko najdemo po modificiranem Ziehl-Neelsenu rdeče obarvane kokobacile. Povzročitelje lahko najdemo v pobarvanih odtisih ali razmazih kužnega materiala tudi po Stampovi, Gimenezovi in Machiavellovi metodi. V kliničnem materialu identificiramo bakterijo z imunofluorescenco in imunoperoksidaznim testom.Granulomatozne histološke spremembe so karakteristične za kronični hepatitis, vendar niso specifične.

Preventiva pri ljudeh in živalih

Za preventivo pri ljudeh se uporablja preizkušeno cepivo »Q-Vax«. Je mrtvo (formalin), faza I celično cepivo, proizvedeno v Avstraliji. Cepivo jo 100% učinkovito v preprečevanju kliničnih znakov bolezni. Zaščita traja pet let. Slabost cepiva je nastanek hudih, trajnih reakcij, sterilnih granulomov in abscesov pri ljudeh, ki so že bili cepljeni ali okuženi z C. burnetii, zato je pred cepljenjem nujno preveriti imunski status kandidata s kožnim testom in serološko preiskavo. Acelularni, faza I vakcini (CMR in TCR) sta promovirani kot uspešni z manj stranskimi učinki, vendar malo število študij potrjuje to dejstvo.
Prežvekovalce, tako okužene kot ne, lahko zaščitimo pred boleznijo in kontaminacijo okolja s cepivom. Najbolj uporabno cepivo vsebuje sev Nine miles inaktivirane C. burnetii, faze I (COXEVAC-CEVA).
Okužene živali terapiramo z oksitetraciklinom 20mg/kg dvakrat zadnji teden brejosti in s tem zmanjšamo število abortusov in širjenje bakterij.
Placente in fetusi se odstranijo, da jih ne pojedo mesojedi. Gnojnica se razkuži s kalcijevim cianidom 0,4% preden se raztrese po polju, v času, brez vetra.

LITERATURA:

Waag D M: Coxiella burnetii: Host and bacterial responses to infections.  Vaccine 25 2007: 7288-7295
Parker N R, Barratel J H, Bell A M: Q fever. Lancet 2006; 367: 679-88
Raoult D, Marrie T J, Mege J L: Natural history and pathophysiology of Q fever. Lancet Infect Dis 2005; 5: 219-26
Healy B, Llewelyn M, Westmoreland D: The value of follow-up after Q fever infection. Jornual of Infection 2006; 52: 109-112
Chang K, Lee Y-H, Chen Y-H: Acute Q fever in southern Taiwan: Atypical manifestations of hyperbilirubinemia and prolonged fever. Diagnostic Microbiology and Infectious Disease 2008; 60: 211-216
Ravid S, Shahar E, Genizi J: Acute Q fever in children presentig with encephalitis. Pediatric Neurology 2008; 38: 44-46
Berri M, Rousset E, Champion J L: Goats may experience reproductive failures and shed Coxiella burnetii at two succesive partrations after a Q fever infection. Research in Veterinary Science 2007; 83: 47-52
Naglić T, Hajsig D, Madić J, Pinter L: Veterinarska mikrbiologija, Zrinski d.d., Čakovec, 2006: 40-43
Rodolakis A: Q fever, state of art: Epidemiology, diagnosis and prophylaxis. Small ruminant research 2006; 62: 121-124
Green C E: Infectious diseases of  the dog and cat, Saunders Elsevier Inc., Missouri, 2006: 242-243