Toplejši dnevi vabijo v naravo. Je pa to tudi čas, ko v naravi srečujemo vedno več močeradov. Te dvoživke, ki so zime prespale, toplota sončnih žarkov zbeza na plano. Še posebej dejavni so med dežjem, zato se jih je prijel vzdevek znanilci dežja.

Lastniki psov, ki se sprehajajo po travnikih, gozdovih in drugje v naravi, morajo biti v tem času izredno pazljivi. Močerad ima najraje mešan in listnat gozd, saj se z lahkoto skrije med listje, korenine ali odpadlo lubje. Kljub temu, da močeradi že s svojo barvo opozarjajo na nevarnost, se jim psi pogosto približajo iz radovednosti. Žal pa se igra z močeradom za psa lahko konča tudi s poginom.

Močeradi imajo v koži žleze, iz katerih izločajo strup samandarin, ki spada med zelo strupene alkaloide. Strup v stiku s kožo ali sluznico na psa deluje izredno toksično in že po nekaj minutah povzroči hude živčne znake, ki so odvisni od velikosti psa in količine zaužitega strupa. Običajno najprej pride do slinjenja, nato pa do tresavice, krčev, pospešenega in oteženega dihanja, na koncu pa najpogosteje do zadušitve in pogina. Ker ni zdravila ali protistrupa je pomembno, da lastniki vedo kaj narediti v primeru, če njihov ljubljenček poliže, ugrizne ali celo poje močerada.

Najboljša je preventiva – lastnikom svetujemo, da imajo pse na povodcu in jim tako preprečijo, da bi sploh prišli v stik z močeradom. Če pa pride do zaužitja strupa, je potrebno takoj izpirati gobec z velikimi količinami vode, nato pa hitro poiskati veterinarsko pomoč.

Psi so v primerjavi z nami zaradi oblike sluhovodov nagnjeni k vnetjem ušes, zato se lastniki psov pogosto srečujejo s takšnimi težavami svojih ljubljenčkov. Ocenjujejo, da kar 20 % psov trpi za določeno obliko bolezni ušes. Še bolj so izpostavljeni psi z visečimi uhlji in tisti psi, ki imajo določena avtoimuna, endokrina ali alergijska obolenja.

Med najbolj pogostimi so infekcije ušes, ki so lahko glivične ali bakterijske. Tudi zdravi psi imajo v sluhovodih bakterije in glive, ki ohranjajo primerne razmere. Problem nastane kadar pride do spremembe v njihovem okolju, na primer v količini vlage ob plavanju ali prekomernem čiščenju ušes. V spremenjenih razmerah se določeni mikroorganizmi začnejo prekomerno razmnoževati, kar vodi v vnetje sluhovodov.

Vnetje ušes močno srbi, lahko pa je tudi zelo boleče. Psi se zato praskajo, otresajo z glavo in so lahko tudi zelo občutljivi na dotik.

Vnetja ušes povzročajo tudi ušesne garje, občasno pa lahko tudi nekateri drugi paraziti. Garje največkrat najdemo pri mladih živalih, posebej tistih, ki živijo v slabših razmerah in večjih skupinah.

Spomladi in poleti lahko med igranjem v travi pade v uho klasje, možni pa so tudi drugi tujki znotraj pasjih ušes. Simptomi se v teh primerih običajno pojavijo nenadno, po sprehodu in so dokaj intenzivni. V primeru, psa ne pripeljete k veterinarju pravočasno, lahko pride do vnetja ušes in občasno tudi poškodbe bobniča.

Vnetje zunanjega sluhovoda lahko ob napredovali in nezdravljeni bolezni vodi v poškodbo bobniča, čemur sledi vnetje srednjega in notranjega ušesa. Omenjenim simptomom se pridružijo tudi izguba sluha in ravnotežja, trzanje oči in držanje glave na eno stran. Pse pri hoji zanaša, lahko pa tudi izgubijo apetit in bruhajo.

Glede na to, da je vzrokov za vnetja ušes zelo veliko, je pomemben obisk pri veterinarju, ki sluhovod pregleda z otoskopom in s tem oceni čistost sluhovoda, kožo in prehodnost sluhovoda ter vizualizira bobnič. Običajno veterinar vzame tudi vzorec z vatirano palčko, ki ga pregleda pod mikroskopom in s tem postavi diagnozo.

Včasih so potrebne tudi druge preiskave, s katerimi ugotavljamo vzrok ponavljajočih vnetij, na primer krvne, ultrazvočne in druge. S temi lahko postavimo diagnozo alergij, endokrinih obolenj, kot sta bolezni ščitnice in nadledvičnih žlez in avtoimunih obolenj.

Glede na vzrok vnetja veterinar predpiše ustrezno zdravilo, na primer zdravilo proti parazitom, kapljice za uho (z antibiotikom, zdravilom proti glivam ali protivnetnim zdravilom), dietna hrana v primeru alergij itd. V primerih hude bolečine veterinar predpiše tudi zdravila proti bolečinam. Kadar gre za tujek v sluhovodu ga veterinar na varen način odstrani, kar običajno zahteva pomirjevalo, v primerih hude zamašitve pa je potrebno spiranje ušesa, prav tako s pomirjevalom oziroma v splošni anesteziji.

Pri vseh psih je zaželeno, da ušesa pregledate mesečno. Rdeča, močno umazana in smrdeča ušesa kažejo na bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Preventivno čiščenje ušes naj bo mesečno ali enkrat na dva meseca. Pri psih, ki so še posebej nagnjeni k vnetjem, je potrebna nekoliko večja skrb za ušesa, ki zajema pogostejše čiščenje ušes. Pogostost čiščenja je odvisna od hitrosti nastajanja in količine ušesnega masla, običajno enkrat tedensko pri psih z visečimi uhlji ali ponavljajočimi vnetji. Po vsakem kopanju se ušesa obriše in očisti. Puljenje dlak se v zadnjem času ne svetuje več, saj lahko že s tem sprožimo vnetje.

Se vaš pes praska? Pretirano liže tačke? Ste opazili, da je koža pordela, manj odlakana, polna prhljaja? Vaš pes ima v teh primerih lahko katero od kožnih bolezni, ki mu pogosto zmanjšuje kvaliteto življenja, lahko pa so težave tudi posledica bolj resnih sistemskih obolenj.

Kožne bolezni so med vsemi težavami naših štirinožnih prijateljev najpogostejši vzrok obiska pri veterinarju, takoj za prebavnimi težavami pa so na tretjem mestu vnetja ušes.

Med najpogostejšimi kožnimi težavami, ki jih veterinarji srečujemo v naših praksah so kožne alergije, parazitarne bolezni kože in površinska bakterijska ter glivična vnetja kože. Poleg teh se srečujemo tudi z nekaterimi hormonskimi in endokrinimi vzroki težavami s kožo ter z določenimi avtoimunimi obolenji.

Med kožnimi paraziti so najpogostejše bolhe, lahko pa ima pes tudi kožne garje, uši in druge zajedavce. Med alergijskimi boleznimi poznamo preobčutljivost na hrano in alergijo na okoljske alergene (na primer pršice, trave itd). Tudi težave s ščitnico ter nadledvičnimi žlezami se lahko med drugim kažejo s kožnimi težavami, na primer manj odlakano kožo oziroma brezdlačnimi mesti, ki so praviloma simetrično na telesu živali. Možne so tudi nekatere genetske bolezni, ki so pogostejše pri določenih pasmah in avtoimuna obolenja, pri katerih gre za prekomerni imunski odziv telesa.

Za pravilno diagnostiko je najprej potreben izčrpen pogovor z lastnikom psa, saj nam podatki iz anamneze pomagajo pri postavitvi pravilne diagnoze. Med bolj pomembnimi podatki za pravilno diagnostiko je prisotnost srbeža, na podlagi katerega postavimo sum na parazitarno ali alergijsko bolezen. Lastnika vedno povprašamo tudi glede zaščite živali proti parazitom (z ampulami, tableti), saj s tem pogosto izključimo parazitarna obolenja. Sledi celostni pregled psa in odvzem vzorcev s kože, ki jih pregledamo pod mikroskopom, glede na naravo bolezni pa se na tem mestu lahko svetuje tudi pregled krvi, ultrazvok in drugo.

Če veterinar posumi na alergijo na hrano je potrebna 8 tedenska diagnostična dieta, z omejenim virom beljakovin, ki so najpogostejši alergen pri psih in mačkah. Potrebno se je dobro držati diete, saj lahko že z manjšimi količinami priboljškov ali druge pasje hrane izničimo učinek hipoalergene diete, v primeru, da je pes alergičen na katero od dodanih sestavin. Poznamo diete z novim virom beljakovine in hidrolizirane diete. Pri prvih je treba dobro premisliti, s katerim mesom je pes že prišel v stik skozi celo življenje, nato pa izberemo vir beljakovine, ki ga še nikoli ni jedel (na primer konj, kunec). Obstajajo komercialne diete, ki jih kupimo v specializiranih trgovinah, lahko pa tudi kuhamo sami, vendar se je pred tem treba posvetovati z veterinarjem oziroma nutricionistom za živali. Druga možnost so hidrolizirane beljakovine, ki zaradi premajhne velikosti ne sprožijo alergijskega odziva.

Zdravljenje je odvisno od vzroka in lahko zajema sredstva proti zajedavcem, antiseptične šampone, antibiotike, zdravila proti glivam in drugo. Srbež sam po sebi seveda ni zaskrbljujoč, vendar lahko močno zmanjša kvaliteto življenja psa, saj je pes nenehno v stresu, posebej v hujših primerih, zato se pogosto zdravi tudi srbež ne glede na vzrok.

Kaj lahko storite sami? Z zaščitnimi ampulami ali tableti pse zaščitite proti zunanjim kožnim zajedalcem, kot so bolhe in klopi. Zaščita se svetuje predvsem v toplejših mesecih. Redno kopanje psa pri zdravih psih ni potrebno, saj lahko odstranimo zaščitni maščobni sloj na koži. Na splošno velja, da psa skopamo, ko je umazan. Seveda moramo pogosteje kopati pse z določenimi kožnimi obolenji, na primer v nekaterih primerih alergij po nasvetu veterinarja. Prav tako določene pasme zahtevajo pogostejše umivanje psa. Pri psih z gostim kožuhom in z dlako, ki se rada vozla, se svetuje tudi redno česanje dlake. Kadar pes plava v morski vodi, vsakokratno šamponiranje ni potrebno, zadostuje da psa splaknemo samo z vodo.

Po sterilizaciji oziroma kastraciji preneha izločanje spolnih hormonov, kar ima za posledico upočasnitev bazalnega metabolizma, neposredno pa vpliva tudi na center za lakoto. V več kot tretjini primerov tako pride do nezaželene debelosti, zato je v takih primerih potrebno zmanjšati količino hrane, ali pa uvesti manj kalorično dieto. Ne smemo pozabiti tudi na ohranjanje fizične aktivnosti psa, ki prav tako vpliva na zdravo in srečno pasje življenje.

Do neke mere to drži. Po kastraciji so psi manj dovzetni za neprijetne in potencialno nevarne pobege od doma, zmanjša se agresivnost do drugih psov, manj pa je tudi neželenega vedenja, kot je naskakovanje ter markiranje. Prav zaradi naštetih vedenjskih težav se mnogi lastniki pravzaprav odločijo za kastracijo. Dokazano kastracija vpliva na agresivnost in libido ( oboje se s kastracijo zmanjša). Kastrirani psi so značajsko bolj umirjeni , kar pa nekaterim lastnikom ni več všeč. Vedeti moramo, da spremembo v obnašanju psa mnogi lastniki povezujejo s kastracijo, čeprav gre pri psu za normalno, fiziološko spremembo obnašanja, sploh če čas kastracije sovpada s prehodom adolescence na odraslo dobo psa.
Kastracijo psa svetujemo opraviti zaradi zgoraj omenjenih vplivov na obnašanje in dejstva, da današnji psi ne živijo prosto v naravi kot njihovi predniki.
Pomembne indikacije za kastracijo psov so medicinske narave, z njo namreč zmanjšamo tudi možnosti za nastanek tumorjev na modih ter benigne hiperplazije prostate, ki pri starejših nekastriranih samcih pogosto povzročajo zaplete.

Pacienti gredo po operaciji domov še isti dan, ko se zbudijo iz narkoze. Predpiše se analgetska terapija, s katero začnemo že med posegom samim. Okrevanje običajno traja 7 do 14 dni. V tem času je potrebno rano kontrolirati, psu pa preprečiti prekomerno gibanje ter lizanje oziroma praskanje rane. V tem času se tudi odsvetuje kopanje. Lastnike opozorimo, da v primeru kakršnihkoli odstopanj v obnašanju psa ali izgledu rane obvestijo veterinarja. Po dobrem tednu se morebitne zunanje šive odstrani, s tem pa je okrevanje tudi zaključeno.

Psičke in psi, namenjeni za razplod, seveda niso kandidati za sterilizacijo/ kastracijo. Vseeno pa je pri razplodnih živalih potrebno biti pozoren na določena obolenja tudi v obdobju, ko žival zaradi starosti ni več primerna za razplod. Gnojno vnetje maternice, hiperplazija prostate in tumorji mlečnih žlezin testesov so obolenja, ki jih zelo pogosto ugotavljamo pri starejših , nesteriliziranih živalih.
Kontraindikacije za poseg so resnejša obolenja vitalnih organov, kjer bi rizik narkoze in kirurškega posega pretehtal koristi sterilizacije oz. kastracije.

Zavedati se moramo, da pri vsakem posegu v splošni anesteziji obstaja tveganje, povezano z anestezijskimi zapleti, krvavitvami ali postoperativnimi komplikacijami. Tveganje vedno poskušamo zmanjšati na minimum, zato se pred vsakim posegom opravi klinični pregled psa ali mačke; glede na pasmo, starost in dosedanje bolezni pa tudi krvna diagnostika, po potrebi tudi dodatne diagnostične preiskave . S tem dobimo širši vpogled v zdravstveno stanje pacienta, čemur prilagodimo anestezijski protokol in sam postopek operacije. Ker se sterilizacije in kastracije običajno opravljajo pri mladih in zdravih živalih, ter ob pravilni izbiri anestezijskega protokola , monitoringu med in po posegu, je realno gledano tveganje majhno.
Lahko se zgodi, da zaradi prekomerne aktivnosti šivi počijo, ali pa si jih ljubljenčki razgrizejo , pride lahko do dehiscence in vnetja rane. Na srečo tovrstni zapleti niso življenjsko ogrožajoči in se jih da hitro rešiti. Dolgoročnih zapletov po operaciji ne pričakujemo. Tako pri samcih kot pri samicah po posegu zaradi spremenjenega hormonskega stanja pride do upočasnjenega metabolizma, ki lahko vodi v debelost. Pri samicah, sploh večjih pasem, pa lahko pride do urinske inkontinence (zmanjšana sposobnost zadrževanja urina), ki se jo sicer da ustrezno zdraviti z zdravili. Statistično se urinska inkontinenca po sterilizaciji pojavlja pri okvirno 10% psic. Omenjena pojava sta tako rekoč edina nezaželena učinka sterilizacije, ki ju v praksi opažamo.

Laparoskopska oz. endoskopska sterilizacija je kirurška tehnika, kjer preko delovnega in optičnega kanala vstopamo v trebušno votlino in preko delovnega kanala odstranimo jajčnika. Prednost te tehnike je v manjši kirurški rani in do 60% manjši postoperativni bolečini. Pri klasičnem posegu je rana dolga 3-5 cm, medtem ko sta pri laparoskopski tehniki 2 manjši rani, premera 0,5 do 1 cm. Okrevanje živali po laparoskopskem posegu je manj stresno in večinoma hitrejše.
Laparoskopska tehnika zahteva posebno opremo in dodatno usposobljenega kirurga, zato je seveda zahtevnejša in dražja od klasične tehnike

Mnenja so različna ravno zaradi tega, ker je treba posamezno žival obravnavati individualno in pretehtati, kaj bo najbolje za njo in lastnika.
Prednost zgodnje sterilizacije (pred prvo gonitvijo) psic in mačk je, da se možnost pojava tumorjev na mlečnih žlezah zmanjša na manj kot 5%. Po prvi gonitvi se ta odstotek že dvigne na 10-20%, po tretji gonitvi pa so možnosti za nastanek tumorjev skoraj enake kot pri nesteriliziranih psičkah. Kasnejša sterilizacija (po prvi gonitvi) pa ima druge prednosti, sploh pri psih večjih pasem, za katere velja, da imajo v primeru prezgodnje sterilizacije večjo možnost za nastanek urinske inkontinence ter nekaterih bolezni gibal, kot je kolčna displazija.
S pozno sterilizacijo ( po 3.gonitvi) sicer ne vplivamo več bistveno na nastanek tumorjev na mlečnih žlezah, preprečimo pa druge težave, kot so gnojna vnetja maternice, nezaželena brejost in mladiči, navidezna brejost in druge patologije na reproduktivnih organih ( ciste na jajčnikih in maternici, tumorji jajčnikov)

Navigacija prispevkov