KLOPNE BOLEZNI

Najpogostejše klopne bolezni, ki se pojavljajo pri psih v Sloveniji, so borelioza, anaplazmoza in babezioza. Te bolezni se ne prenašajo z živali na žival z dotikom ali po zraku, ampak je glavni prenašalec klop. Teoretično je možna okužba s transfuzijo, prek placente, z ugrizom in/ali semenom.

Vse omenjene bolezni se pojavljajo tudi pri ljudeh, vendar nam okužene živali ne predstavljajo neposredne grožnje. Za okužbo so potrebni lačni ali le delno nahranjeni klopi, ki pa jih žival lahko prinese v naše okolje.

Za okužbo psa je potrebno, da je klop pritrjen na psu vsaj 24 h, zato je izjemno pomembno, da klopa odstranimo takoj, ko ga najdemo. Delno nahranjen klop predstavlja večje tveganje, saj je v tem primeru za prenos bolezni potreben krajši čas hranjenja.

Bolezni lahko imajo določene značilnosti, vendar so znaki pogosto neznačilni. Psi so lahko samo bolj utrujeni in/ali neješči. To pa so lahko znaki mnogih bolezni, zato je diagnozo nemogoče postaviti samo na podlagi klinične slike, brez dodatnih krvnih preiskav. Najbolj znana diagnostična metoda je določanje protiteles v krvi, ki pa ni vedno zanesljiva. Protitelesa nastajajo, ko pride imunski sistem živali v stik s povzročiteljem bolezni. Zvišana raven protiteles še ne pomeni bolezni, ampak le, da so bili psi v stiku s povzročiteljem. Tudi ko je povzročitelj izločen iz telesa, ostanejo protitelesa še nekaj časa zvišana. Po drugi strani pa je povzročitelj bolezni lahko vzrok za klinično sliko, nivo protiteles pa še ni zvišan.

Klopne bolezni so včasih ozdravljive, včasih le obvladljive, v nekaterih primerih imajo obolele živali posledice bolezni celo življenje. Kljub ustreznemu izboru zdravil, njihovih odmerkov in dolžine zdravljenja se pogosto soočamo s številnimi zapleti, predvsem tistimi, ki so posledica odziva imunskega sistema gostitelja. Pozno diagnosticirane in hujše oblike bolezni se lahko končajo s smrtjo, zato je izjemno pomembno, da bolezni preprečimo z zaščito živali pred klopi.

BIOLOGIJA KLOPOV

Klopi (Ixodoidea) spadajo v deblo členonožcev (Arthropoda), razred pajkovcev (Arachnida) in red pršic (Acarina). Razdeljeni so v 3 družine in vse tri vrste klopov, ki so v Sloveniji pomembnejši prenašalci bolezni, spadajo v družino trdih ali ščitastih klopov (Ixodidae). To so gozdni klop (Ixodes ricinus), pasji klop (Rhipicephalus sanguineus) in severni ornamentirani klop (Dermacentor reticulatus).

Klopi se od ostalih pršic razlikujejo predvsem po telesni velikosti in specializiranem obustnem aparatu, ki je prilagojen za sesanje krvi. Veliki so od enega do 30 mm, pri čemer je njihova velikost odvisna od nahranjenosti. Najopaznejši del obustnega aparata je koničast »jeziček« (hipostoma), ki je po vsej površini porasel z ostrimi, nazaj ukrivljenimi zobci in s pomočjo katerega se klop pritrdi na gostitelja. Glavni čutilni organ, s katerim klop najde ustrezno mesto za prehranjevanje, pa je Hallerjev organ, ki se nahaja na stopalcih prvega para nog. V njem so zbrani kemoreceptorji različnih tipov. Oči so pri mnogih vrstah zakrnele. Poleg Hallerjevega organa sodelujejo pri iskanju gostitelja v glavnem mehanoreceptorne dlačice, ki poraščajo telo in so občutljive na dotik in zračne premike. Posebne žleze z izvodilom ob ustih izločajo slino, v kateri so encimi, zaviralci strjevanja krvi in imunskega odziva ter blag anestetik.
Klopi so kozmopolitska skupina, najdemo jih na vseh celinah, razen na Antarktiki. Uvrščamo jih med obligatne ektoparazite. Zajedajo ptice, sesalce, plazilce in dvoživke. V ekosistemu so pomembni tudi kot prenašalci povzročiteljev različnih bolezni. Prenašajo različne mikroorganizme: viruse, bakterije, praživali, gliste idr. Ti se ob piku s klopovo slino izločijo v krvni obtok gostitelja, lahko tudi več različnih patogenov naenkrat. Klopova slina vsebuje snovi, ki zavirajo gostiteljev imunski odziv. Klinična stanja pri psu, povezana s klopnim parazitizmom, so babezioza, monocitna erlihioza, anaplazmoza (granulocitna erlihioza), ciklična trombocitopenija, rocky mountain spotted fever, ameriška pasja hepatozoonoza, lymska borelioza, klopna paraliza, zastrupitev, preobčutljivost in slabokrvnost zaradi izgube krvi.
Življenjski krog ščitastih klopov ima 4 razvojne stopnje: jajčece, ličinko, nimfo in odraslo žival. Nekateri ščitasti klopi imajo življenjski krog z enim, nekateri z dvema gostiteljema, nekateri, med njimi vsi omenjeni prenašalci bolezni v Sloveniji, pa imajo življenjski krog s tremi gostitelji. Ixodes ricinus in Dermacentor variabilis parazitirata različne gostitelje, Rhipicephalus sanguineus pa v vseh treh razvojnih oblikah zajeda psa.

Slika 1 in 2: Ixodes ricinus (sliki prispeval dr.Trilar)

Vmes med razvojnimi stopnjami se klop levi. Odrasla samica se hrani nekaj dni, potem zapusti gostitelja in izleže v okolju več deset tisoč jajčec.

Vse razvojne stopnje prezimijo v odpadlem listju in zgornji plasti zemlje. Klopi postanejo aktivni, ko doseže dnevna temperatura vsaj 7oC, temperatura prsti pa vsaj 4oC, torej približno od marca do oktobra.

Prilagoditve klopov, zaradi katerih so ti tako zelo nevarni prenašalci bolezni, so: dolgoživost, sposobnost stradanja in slabih življenjskih pogojev, prezimovanje različnih razvojnih stopenj, velika reproduktivna kapaciteta, sposobnost oslabitve gostiteljevega imunskega sistema z raznimi sestavinami sline, počasna znotrajcelična prebava krvi, itd. Za razširjenost in ohranjanje klopnih bolezni so bistvenega pomena gozdne živali, ki so rezervoar bolezni, in pa preživetje povzročiteljev v različnih razvojnih stopnjah klopov. Okužena samica izleže okužena jajčeca in vse razvojne oblike prenašajo okužbo na živali, ki jih parazitirajo. Mnogi gostitelji in klopi so okuženi z več klopnimi boleznimi.

Ličinke klopa Dermacentor variabilis se ponavadi hranijo na majhnih sesalcih, kot so podgane in miši, nimfe pa najdemo na psih, zajcih in drugih srednje velikih sesalcih. Odrasli klopi se hranijo na psu, konjih, kravah in drugih velikih sesalcih, vključno s človekom.  Klop lahko povzroči klopno paralizo ali pa prenaša pražival Babesia canis, ki povzroča babeziozo.

Vrsta klopa, ki v vseh razvojnih stopnjah zajeda pse, je Rhipicephalus sanguineous, ki pogosto naseljuje pasja prebivališča. To je za lastnike psov zelo mučno, saj jih je  težko odstraniti. Rhipicephalus sanguineus prenaša bakterijo Ehrlichia canis, ki povzroča pasjo monocitno erlihiozo (zaenkrat še nepotrjena v Sloveniji) in pražival Babesia canis, ki povzroča babeziozo.

Ixodes ricinus, ki parazitira na jelenjadi, psih, miših, vevericah, mačkah in človeku je v Evropi najpomembnejši prenašalec bakterije Borrelia burgdorferi, ki povzroča lymsko boreliozo, in bakterije Anaplasma phagocytophilum, ki povzroča granulocitotropno anaplazmozo.

ZAŠČITA PRED KLOPI

O učinkovitosti različnih pripravkov, ki delujejo proti klopom, je narejenih mnogo raziskav. Trenutni podatki kažejo, da so najučinkovitejši akaricidi amitraz, fipronil in permetrini.

Na voljo so ovratnice, razpršila in posebne raztopine, ki se jih nanese na kožo med lopatice. Nobena zaščita ne deluje, če se je ne uporablja redno in/ali brez upoštevanja navodil. Prav tako so mnogi pripravki, ki jih lahko kupimo, neučinkoviti, zato se lastniki psov posvetujte z veterinarjem, katero sredstvo je primerno za vašega kužka. Nekatere zeliščne kapljice, za katere nekateri menijo, da so za pse manj škodljive, so pogosto neškodljive tudi za klope in druge zunanje zajedalce.

Raztopine, ki se jih nanaša na kožo med lopatice, so zelo učinkovite prve 3 tedne po aplikaciji, učinkovitost v 4. tednu pa se zmanjša na 95 odtotkov in manj. Na to vpliva kopanje, izpostavljenost večjemu številu klopov v okolju, občutljivost različnih vrst klopov na akaricide itd..

Pomembno je upoštevati navodila: pri nekaterih raztopinah in razpršilih pes 4 dni pred in po aplikaciji ne sme biti moker, odmerki naj ustrezajo teži živali, nanašamo jih neposredno na kožo in ne na dlako itd.

Ker zaščita proti klopom ni vedno 100 odstotna, redno pregledujmo kužkovo kožo. Če najdemo klopa, ga takoj odstranimo, saj je to izjemnega pomena pri preprečevanju bolezni.

V nekaterih primerih je potrebno uničevanje klopnih habitatov (trava, plevel, listje, grmovje), pršenje akaricidov v razpoke in špranje med pasjimi kletkami. Ljudje ki živijo ob gozdu, lahko med svojo parcelo in gozdom nasujejo pesek, saj po njem klopi ne lezejo radi.

Če psa zaščitimo pred klopi, je verjetnost, da bo zbolel za katero od klopnih bolezni zelo majhna.

Slika 3: Dermacentor reticulatus (prispeval dr.Trilar)  Slika 4: Urinski sediment živali z borelioznim glumerulonefritisom (granulirani cilindri, repate celice, levkociti, eritrociti, semenčece)

BORELIOZA

Lymska borelioza je posledica okužbe z bakterijo Borrelia burgdorferi, ki spada v red spirohet. To so izredno gibljive, spiralno zavite bakterije z bički, ki so velikosti  5-30 µm × 0,2-0,3 µm.

V Sloveniji je bolezen stalno navzoča (endemična), ocenjuje se, da je kužnost klopov, odvisno od pokrajine, od 10 do 30 odstotna. Glavni prenašalec je klop Ixodes ricinus. Rezervoar te bakterije so različne divje in domače živali, predvsem miši in drugi glodalci, srne, ovce, domače govedo in konji, pri katerih poteka okužba večinoma brez bolezenskih znakov. Ocenjuje se, da v področjih, kjer je okuženost klopov 50 odstotna, zboli manj kot 10 odstotkov psov, ki jih piči klop. Gostiteljeve imunske reakcije preprečijo večino okužb. V endemičnih področjih je serološko pozitivnih tudi do 75 odstotkov živali, le od 5 do 10 odstotkov pa jih dejansko zboli.

Klopova slina, ki spremlja borelije pri vnosu v kožo, vsebuje snovi, ki zavirajo imunski odziv na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo v koži ter potujejo v različne dele telesa.

Pri živalih se okrog mesta, kjer se hrani okužen klop, ne pojavi kolobar, ki je tako značilen za okužbo pri ljudeh. Ko je borelija enkrat v telesu, se pogosto ”potuhne” in se obnaša kot perzistentni patogen – z zdravili je ne moremo odstraniti, lahko le blažimo znake bolezni, ki se pogosto ponavljajo.

Za prenos bolezni je potrebno, da se klop hrani na psu od 1 do 2 dni. Inkubacijska doba ni znana, predvideva se, da izbruhne bolezen med 2 in 6 mesecev po okužbi.
Resnost bolezni je odvisna od patogenosti povzročitelja in odpornosti živali. Bolani psi imajo vročino, šepajo na različne okončine, imajo otekle in/ali vnete sklepe, povečane bezgavke, so neješči, oslabeli, utrujeni in podobno. Lahko se razvije bolezen ledvic, srca, živčnega sistema ali drugih organov.

Če se pojavi ledvična bolezen imenovana boreliozni glomerulonefritis, je prognoza slaba, saj depoziti imunskih kompleksov v glomerulu povzročijo odpoved ledvic. Prizadeti psi veliko pijejo in lulajo, hujšajo, bruhajo in imajo drisko.

Diagnozo postavimo na podlagi klinične slike in serološke preiskave. Žal ni specifičnih hematoloških ali biokemijskih sprememb, ki bi bile značilne za boreliozo, čeprav lahko včasih v urinu, cerebrospinalni in sklepni tekočini najdemo dokaze vnetnih sprememb. Prisotnost protiteles lahko kaže na bolezen ali pa le morebitno izpostavljenost povzročitelju.

Lymska borelioza je najverjetneje prediagnosticirana, saj, kot rečeno, prisotnost protiteles lahko označuje samo izpostavljenost in ne nujno bolezni. Prisotnost bakterije lahko v nekaterih primerih dokažemo z detekcijo nukleinske kisline (s PCR metodo).
Zaradi težavnosti diagnosticiranja borelioze, se pogosto uporablja empirično zdravljenje (diagnostična terapija). Izboljšanje bolezni nastopi 2 dni po začetku zdravljenja. Raba kliničnega izboljšanja po zdravljenju kot osnova za diagnostiko borelioze je prav tako težavna saj vročina, oteklina sklepov in šepanje spontano izginjajo in se zopet vračajo.
Bolezen zdravimo s protimikrobnim zdravilom, najpogosteje z doksiciklinom (5 mg/kg), pri mlajših živalih uporabljamo amoksicilin (20 mg/kg). Poleg antibiotikov se uporablja še nesteroidne analgetike ali glukokortikoide v zelo nizkih dozah. Zdravljenje klinično zdravih serološko pozitivnih psov je sporno
Cepivo, ki je na trgu, je učinkovito proti ameriškim podvrstam borelij, pri nas ga odsvetujemo zaradi izjemne različnosti podvrst bakterij in posledično slabe imunosti cepljene živali oziroma majhne učinkovitosti cepiva. Preventiva bolezni je zaščita pred klopi.

ANAPLAZMOZA

V Sloveniji se po do sedaj znanih podatkih pojavlja izključno Anaplasma phagocytophilum,  ki povzroča pasjo granulocitotropno anaplazmozo (včasih znano pod imenom erlihioza). Je gramsko negativna, negibljiva elipsoidna bakterija, velikosti 0.2 do 2 µm, ki napada nevtrofilce. V Evropi razširjenost bolezni sovpada s poseljenostjo klopa Ixodes ricinus, ki prenaša tudi borelijo, sočasne okužbe klopa z obema bakterijama so pogoste.

Rezervoar bolezni so številne živalske vrste, na katerih se hrani klop: mali gozdni sesalci (miši, rovke, voluharice), jelenjad (srne, jeleni, gamsi) in domače živali (ovce, koze, konji, psi). Izbruhi bolezni so sezonski in sovpadajo s porastom števila klopov (spomladi in jeseni).

Najkrajši čas hranjenja klopa, ki je potreben za okužbo, je 36 do 48 h. Bakterija se pritrdi na receptorje, ki so na membrani nevtrofilca in z endocitozo vstopi v celico. V celici se množi, kar oblikuje v celici t.i. morulo, ki jo lahko vidimo z mikroskopom (1 do 40 odstotkov nevtrofilcev vsebuje morule, ki so prisotne od 5 do 9 dni.).
Inkubacijska doba je 8 do 14 dni. Klinični znaki bolezni so lahko zelo različni in nespecifični. Oboleli psi so najpogosteje otožni, oslabeli, imajo zvišano telesno temperaturo in zavračajo hrano. Približno pri polovici obolelih psov je opazno, da se neradi gibajo, so okorni in šepajo. Redkeje imajo povečane bezgavke, vranico ali jetra. Lahko imajo epileptične napade, so ataksični, bruhajo, imajo drisko ali znake obolenja dihal.

S preiskavami krvi najpogosteje ugotovimo trombocitopenijo, pojavi se pri 80 odstotkih obolelih psov. Na začetku je mnogo živali limfopeničnih, kasneje se lahko razvije reaktivna limfocitoza. Pri mnogih psih se pojavi tudi eozinopenija, blaga anemija, hipoalbuminemija, hiperglobulinemija in zvišana alkalna fosfataza v krvi.

Simptomi obolenja so najverjetneje predvsem posledica imunskega odgovora gostitelja in ne neposrednega delovanja bakterije. Včasih akutna faza bolezni mine brez zaznavnih kliničnih simptomov.

Kliničnih znakov anaplazmoze se pogosto ne da razločiti od znakov lymske borelioze, v obeh primerih gre tudi za istega prenašalca bolezni in isto geografsko razširjenost obeh bolezni. Psi s sočasno okužbo anaplazme in borelije zbolijo za resnejšo obliko bolezni.
Diagnozo lahko postavimo z mikroskopsko identifikacijo morul v krvnih nevrofilcih. Protitelesa začno rasti 2 do 5 dni po pojavu morul. Detekcija nukleinske kisline (PCR) je bolj občutljiva od mikroskopske identifikacije, vendar je še vedno premalo zanesljiva. Pomagamo si s serološko metodo merjenja protiteles v krvi. Protitelesa ostanejo navzoča še leto dni po okužbi, zato kažejo le na preteklo izpostavljenost organizmu. Sam serološko pozitiven rezultat torej ne pomeni nujno tudi obolenja in s tem v zvezi obstaja upravičen dvom, ali v takih primerih žival sploh zdraviti. Zdravljenje je priporočljivo, kadar pri serološko pozitivni živali ugotovimo klinična in/ali hematološka odstopanja. V primeru nizkih vrednosti protiteles se svetuje ponovno merjenje čez 3 do 4 tedne, saj naraščanje vrednosti dokaže svežo okužbo.

Ugotavljanje vrednosti specifičnih protiteles med ali po zaključenem zdravljenju ni smiselno, saj vemo, da ta ni odvisen od učinkovitosti zdravljenja. Bolezen zdravimo najpogosteje z doksiciklinom (5 mg/kg/12h) 3 do 4 tedne. Preventiva je zaščita pred klopi in odstranjevanje pritrjenih klopov prej kot v 36 urah. Zaščitnega cepljenja ni.
Več kot 70 odstotkov psov po svetu ima potrjena protitelesa proti bakteriji Anaplasma phagocytophilum. Sumi se, da gre za prehladom podobne okužbe, ki potekajo brez razvitih znakov bolezni. Anaplazma poteka akutno in ne teži k manifestaciji kronične bolezni kot borelioza ali monocitna erlihioza, ki jo povzroča Erlichia canis. O kronični obliki bolezni ni poročil. Strokovna literature omenja, da zdravljenje z doksiciklinom odstrani anaplazmo iz telesa, ponavljajo pa se lahko imunsko mediirani procesi.

BABEZIOZA

Brložnik M, Šimundič M. Babezioza pri psu. XX. simpozij o aktualnih boleznih malih živali, Debeli rtič 2007.

Praživali iz rodu Babesia so krvni paraziti, ki napadajo eritrocite in povzročajo njihov razpad. Prenašajo jih klopi, možna je tudi okužba s transfuzijo, prek nesterilnih kirurških inštrumentov, igel, z ugrizom in prek placente.

Opisani sta predvsem dve vrsti babezij, s katerima se lahko okuži pes: Babesia canis in Babesia gibsoni.

B. gibsoni je manjša, velikosti 1-2´3-4 mm, okrogle do ovalne oblike, v eritrocitih jo najdemo posamično. Glavni prenašalec je klop Rhipicephalus sanguineus.
B. canis je večja, velikosti 2.4-3´4-5 mm, v obliki solze oz. hruške, v eritrocitih jo najdemo ponavadi v parih, lahko pa tudi posamično ali v večjem številu. V Evropi se pojavljata B. canis vogeli (klop Rhipicephalus sanguineus) in B. canis canis (klop Dermacentor reticulatus).

V zadnjih letih opažamo porast primerov babezioze pri psih zaradi vse pogostejših migracij psov na endemična področja v tujini in zaradi večje okuženosti klopov z babezijo v Sloveniji.

Za okužbo psa z babezijo je potrebno, da se klop hrani na psu vsaj od 2 do 3 dni. Inkubacijska doba pri akutni obliki bolezni je 10 do 20 dni.

Pogosti klinični znaki bolezni so letargija, depresija, anoreksija, vročina, blede sluznice, povečane bezgavke in temno obarvan urin. Z laboratorijskimi preiskavami najpogosteje ugotovimo hemolitično anemijo, trombocitopenijo, levkocitozo, hemoglubinurijo in bilirubinurijo. Blaga oblika bolezni lahko preide v kronično, ki lahko ob stresu izbruhne v akutni obliki. Živali s hujšo obliko bolezni so lahko zlatenične in imajo koagulopatijo, imunsko hemolitično anemijo, hemokoncentracijo, hipotenzijo, hepatopatijo, akutno odpoved ledvic, moteno delovanje centralnega živčnega sistema, hipoglikemijo, pankreatitis in akutni respiratorni distresni sindrom.

Diagnozo babezioze potrdimo z mikroskopsko identifikacijo praživali v eritrocitih, serološkim testiranjem in detekcijo nukleinske kisline (PCR test). Pozitivni krvni razmaz pomeni zanesljivo diagnozo, z negativnim pa bolezni še ne izključimo, saj so lahko praživali v eritrocitih v zelo majhnem številu in jih zato ne najdemo v krvnem razmazu. Slednje je še posebej pogosto pri kronični obliki bolezni.

S serološkim testiranjem se določa vrednost protiteles proti babeziji. Serološka preiskava ni vedno zanesljiva. Vrednost protiteles je namreč lahko še zvišana, ko babezij ni več v telesu ali obratno; babezija je vzrok za klinično sliko, protitelesa pa še niso zvišana. Ena od raziskav je pokazala, da pri 36 odstotkih psov s parazitemijo protitelesa niso bila prisotna.

Zdravila za zdravljenje babezioze so imidokarb-dipropionat, diminazen aceturat, fenamidin-izetionat, atovaquone idr. V Sloveniji ni registriranega zdravila proti babeziji.
Če se pri psu pojavi še imunska hemolitična anemija, ga zdravimo tudi z glukokortikoidi, v primeru dispnoe, tahikardije ali padca hematokrita pod 15 odstotkov pa s transfuzijo in  tekočinsko terapijo.

Prognoza je odvisna od vrste babezije in gostiteljevega imunskega stanja. Hujše oblike z zapleteno klinično sliko imajo slabšo prognozo, lahko se končajo s smrtnim izidom.
Preventiva je zaščita pred klopi. Obstaja cepivo proti babeziozi (PirodogO, Francija), ki pri nas ni registrirano.

OPIS BOLEZNI IN ZDRAVLJENJA PRI KRAŠKI OVČARKI

Kraška ovčarka Flora, stara 3 leta, je nenadoma postala apatična in neješča, iz gobčka ji je tekla slina. Po 3 dnevih je obiskala veterinarsko kliniko in ugotovili smo, da ima zvišano temperaturo (39.2oC), povečane bezgavke, blago povečano vranico in bledorumene sluznice. S hematološkimi preiskavami smo ugotovili anemijo (hematokrit 16%, referenčna vrednost 37 – 55 %) in levkocitozo (36.3 ´ 109/L, referenčna vrednost 5.5 – 16.9 ´ 109/L), z biokemijskimi preiskavami pa hiperglobulinemijo (59 g/L, referenčna vrednost 0 – 45 g/L) in hiperbilirubinemijo (60 µmol/L, referenčna vrednost 0 – 15 µmol/L). Analiza urina je pokazala hemoglobinurijo, bilirubinurijo, hematurijo, proteinurijo, bilirubinske kristale in granulirane cilindre. V razmazu krvi, vzete iz periferne žile na uhlju, smo našli v eritrocitih hruškaste praživali (Babesia canis) in skupke aglutiniranih celic.

Floro smo zdravili z imidokarb-dipropionatom, infuzijo, širokospektralnim antibiotikom ter drugo podporno terapijo (ranitidin, železo, vitamin B12). Zaradi razvoja imunske hemolitične anemije smo dodali še prednisolon. Mesec dni po začetku terapije je psička okrevala in je spet živahna in nagajiva kot pred začetkom bolezni.

kopi
kopi

Slika 5: Kraška ovčarka Flora                        Slika 6: hruškaste praživali v eritrocitu

ZAKLJUČEK

Večina psov z okužbo mikroorganizmov, ki jih prenašajo klopi, kaže neznačilne znake bolezni, zato nima nekega resnega smisla, da bi si si lastniki psov skušali zapomniti prav vse klinične znake bolezni. Pomembno pa je vedeti, da lahko za utrujenostjo vašega psa morda stoji resna bolezen in zato ne čakajte, da se začne kužek počutiti bolje, ampak obiščite veterinarja, ki bo, ob sumu na morebitno klopno bolezen, opravil potrebne preiskave.

Oznake: ,