Na kratko predstavljamo kako poteka operacija na naši kliniki – od dneva pred posegom do odpustitve živali v domačo oskrbo – in kako kot lastnik živali najbolje poskrbite za svojega psa in mačko.

PRED POSEGOM:

Pred posegom pri starejših živalih priporočamo internistični pregled:

  • opravimo splošni kontrolni pregled živali, ki vedno vključuje tudi ultrazvok abdomna
  • pregledamo kri. Pregled krvi nam da vpogled v splošno stanje živali, v delovanje ledvic in jeter. To so organi, ki so med anestezijo najbolj obremenjeni.

Pregled se lahko opravi na dan posega ali nekaj dni pred posegom.

DAN PRED POSEGOM

Če veterinar ne poda drugačnih navodil z živaljo ravnate popolnoma normalno, le izogibajte se intenzivnih sprehodov in drugih napornih športnih aktivnosti.

Žival, ki jemlje zdravila,  jih dan pred posegom prejme normalno.

Zadnji obrok je zvečer pred posegom, nato ji hrano odmaknite, saj mora biti na dan posega 12 ur tešča.

Vodo ima lahko na voljo.

NA DAN POSEGA:

Kirurški posegi se največkrat opravljajo v dopoldanskih urah.

Žival 12 ur pred posegom ne sme jesti, lahko pije vodo.  S tem preprečimo bruhanje, do katerega bi lahko prišlo med uvodom v anestezijo.

POSTOPEK SPREJEMA ŽIVALI:

Ob prihodu na kliniko žival sprejme veterinar, ki jo pred posegom ponovno  pregleda in oceni ali so potrebne še dodatne preiskave. Na voljo je za vsa morebitna še neodgovorjena vprašanja v zvezi s posegom.

Lastniki podpišete izjavo, da ste seznanjeni s posegom in postopki na živali ter okvirnimi stroški posega. V izjavi navedete svoje osebne podatke (ime, priimek, naslov, EMŠO, telefonsko številko)  ter podatke živali (ime, datum rojstva, številko mikročipa).

Glede na težo, starost in stanje živali pripravimo ustrezno pomirjevalo, po katerem se žival sprosti in postane zaspana. Pomirjevala se vbrizgajo intramuskularno (zdravilo se vbrizga v mišico) ali subkutano (vbrizga podkožno).

Če vam čas dopušča, je zaželeno, da z živaljo v ambulanti počakate še 15 minut po aplikaciji pomirjeval. Žival je tako bolj mirna, zdravila pa posledično bolje delujejo.

Ko zdravila pričnejo učinkovati žival lahko hitrejše diha, sope, se slini ali tava okrog. Takšno vedenje je popolnoma normalno, pričakovano in ni razlog za skrb.

Žival pri takšni premedikaciji ne zaspi popolnoma, se le pomiri.

Ko začnejo opioidi zadovoljivo delovati prevzamemo žival v hospital, vi pa odidete domov.

POSTOPKI PRED IN MED OPERACIJO:

Živali obrijemo manjši predel na sprednji taci, kamor vstavimo kanilo, skozi katero med operacijo dovajamo infuzijske raztopine, anestetike (narkoza), analgetike (sredstva proti bolečinam), antibiotike ipd.

V sapnik vstavimo dihalno cev, preko katere dovajamo mešanico kisika in hlapnih anestetikov, ter nadzorujemo dihanje.

Pri manjših posegih žival prejme anestetik v obliki injekcije v mišico in britje ni potrebno. Vedno pa obrijemo in razkužimo operacijski predel.

Kirurško polje se vedno pobrije, sčisti in razkuži, saj le tako zagotovimo aseptičen potek kirurškega posega.

Med celotno operacijo je žival priklopljena na različne monitorje preko katerih spremljamo in nadzorujemo življenjske funkcije (srčni utrip, dihalna frekvenca in volumen, globina narkoze, ekg…)

Če je le možno uporabimo “notranje”, razgradljive šive, ki so v koži in se ne odstranjujejo.  Ti živali povzročajo manj stresa in nelagodja, lastnikom pa prihranijo še en obisk pri veterinarju, kjer bi bilo po posegu treba odstranjevati šive.

Ko gre za velike kirurške rane, so zaradi kožne tenzije občasno potrebni še zunanji šivi. Ti se odstranijo po 10 do 14 dneh.

PO OPERACIJI:

Po končani operaciji žival namestimo v kletko z mehko in toplo podlago. Veterinarski tehnik opazuje žival in ji dovaja potrebno tekočinsko in protibolečinsko terapijo dokler ni zbujena. Ko smo popolnoma prepričani, da lahko odide v domačo oskrbo vas o tem telefonsko obvestimo.

Žival navadno odpustimo v domačo oskrbo še isti dan.

DOMAČA OSKRBA:

Zaradi vpliva anestezije zna žival prvi dan po operaciji prespati. Namestite jo v primeren prostor, ki je v zimskih dneh primerno ogrevan, med poletjem dovolj hladen. Hrano ji ponudite šele proti večeru ali naslednji dan.

Po posegu živali predpišemo protibolečinska sredstva (analgetik) – v obliki tablet, sirupa ali protibolečinskega obliža. Vrsta in jakost analgetika sta odvisna od posega in pričakovane bolečine po operaciji. Po sterilizaciji, kastraciji ipd. posegih analgetike predpišemo za 2-5 dni (povprečno za 3 dni), ki jih mora žival zaužiti po obroku. Priporoča se, da se protibolečinska sredstva porabi do konca, tudi če žival ne kaže bolečine, saj imajo poleg analgetskega tudi protivnetni učinek.

Rana mora ostati suha in čista, zato lizanje rane preprečimo :

  • s pooperativno majico

Majica zaščiti celoten trebuh in večino ran po abdominalnih posegih. Prepreči lizanje rane, hkrati pa jo zaščiti pred zunanjimi vplivi. Majico žival nosi 7 dni.

  • z zaščitnim ovratnikom

Ovratnik mora imeti žival nameščen 24 ur , 7 dni.

Poskrbite, da se žival ne napreza. Psa vodite na kratke sprehode na povodcu, preprečite igranje z drugimi psi, saj nenaden gib lahko pretrga šive in podaljša okrevanje. Mačko namestite v varen prostor ali boks, kjer se ne more poškodovati in jo spustite v zunanje okolje šele, ko si popolnoma opomore.

Šivi so v večini primerov notranji in se razgradijo sami – se ne odstranjujejo.

Če je po posegu potrebna kontrola, se za njo dogovorite že na dan posega, ob odpustu živali iz klinike.

 

Pri anesteziji psov in mačk gre za prekinitev čutnih zaznav. To pomeni, da žival ne zaznava okolice med kirurškim posegom. Gre za obliko nezavesti, ki jo anesteziolog doseže s stalnim dovajanjem anestetikov v žilo in vdihavanjem v pljuča. Anesteziolog ves čas operacije spremlja in uravnava življenjske funkcije živali (monitoring): spremlja dihanje, saturacijo, tlak, pulz, frekvenco srca in temperaturo.

Ko je operacija končana, se dovod zdravil ustavi in žival se zbudi že po nekaj minutah.

Lastniki se z anestezijo svojih živali običajno srečajo že zgodaj, ko je potrebna sterilizacija ali kastracija, lahko pa tudi kasneje, ko pride do drugih težav, ki zahtevajo poseg v anesteziji. Večina lastnikov izrazi strah pred anestezijo zaradi bojazni, da se žival ne bi zbudila. Z anestezijo povezani zapleti so vedno možni in prav je, da so lastniki s tem seznanjeni. Pa vendar je, smrtnost v času anestezije in 24 ur po njej, izredno majhna; pri zdravih živalih 0,05%, pri bolnih pa 1,5%.

Pogosto se srečamo z lastniki, ki psa ali mačka, zaradi starosti, ne želijo izpostaviti anesteziji, saj so prepričani, da le te ne bo preživel, ali pa želijo, da se poseg opravi v lokalni anesteziji.

Posegi v lokalni anesteziji so lahko nevarnejši, saj zavestna žival pogosto ne sodeluje, se premika in s tem ogroža sebe ter veterinarja. Žival je potrebno pomiriti s pomočjo sedativov (pomirjeval), ki močno vplivajo na delovanje srca in ožilja. Pri takih posegih natačnega monitoringa vitalnih funkcij ni mogoče izvajati. In če govorimo o tveganju, je za te, običajno starejše živali, veliko varneje uporabiti splošno anestezijo, med katero spremljamo in uravnavamo življenjske funkcije. Kakršna koli odstopanja na ta način hitro zaznamo in odpravimo.

Pred anestezijo morajo biti živali tešče, post pa ne sme trajati dlje kot 12 ur. S tem se izognemo morebitni slabosti in bruhanju zaradi anestetikov. Pred vsakim anestezijskim posegom veterinarji priporočamo splošen pregled. Preveri se klinično stanje živali, temperaturo, pulz, sluznice, bezgavke, posluša srce in pljuča… Pri starejših živalih ali na željo stranke se lahko opravijo še druge diagnostične preiskave kot so ultrazvok trebuha, srca, rentgen pljuč ter krvna slika, ki pokaže morebitno slabokrvnost, koagulopatije (motnja strjevanja krvi), funkcijo jeter, ledvic, ščitnice, hidracijo itd. Glede na izvide opravljenih preiskav se nato za vsako žival posebej prilagodi anestezijski protokol in narkotike, s katerimi dosežemo želeno anestezijo, hkrati pa najmanj škodujemo njenemu zdravju.

Po opravljenem posegu se morajo živali zbujati v mirnem in toplem okolju. Po potrebi jih tudi po posegu hidriramo z intravenskimi infuzijami in ogrevamo. Tako kot med posegom, je tudi po njem, pomembna protibolečinska terapija.

Ko se živali povsem zbudijo, samostojno hodijo ter požirajo, so še isti dan odpuščene v domačo oskrbo z vsemi potrebnimi navodili. Po navadi se v roku enega tedna dogovorimo še za kontrolo na veterinarski kliniki, da se prepričamo, če žival ustrezno okreva.

Alergijski testi na HRANO niso zanesljivi.

V raziskavah so pokazali, da krvni testi zdravih psov, ki nimajo alergije,  pogosto pokažejo reakcijo in obratno, psi z znanimi alergijami na določene alergene v hrani so lahko na testih negativni, torej brez reakcije.

Alergijski testi za OKOLJSKE alergene, ki se jih poslužujemo pri nas, pa so ob pravilni uporabi zelo zanesljivi:

  • So precej občutljivi. To pomeni, da zaznajo veliko večino psov, ki imajo alergijo.
  • So specifični.  To pomeni, da je zelo malo lažno pozitivnih psov.

Testi pokažejo na katere alergene pes ali mačka reagira in na podlagi rezultatov se v laboratoriju izdela imunoterapija. Pred tem je treba, poleg alergije na hrano, izključiti druge vzroke praskanja oziroma srbečice, predvsem parazitarna obolenja kože.

Seveda se sami testi razlikujejo tudi med seboj, nekateri so bolj zanesljivi kot drugi, zato je pomembno, da se pred testiranjem lastnik pogovori z lečečim veterinarjem.

Lastniki imajo pogosto svoja pričakovanja glede testiranja in zdravljenja alergij. Prav vsak želi testirati psa ali mačko na alergene. Vendar to ni smiselno. Zato je pomembno, da se z lastnikom pred odvzemom krvi za alergijske teste temeljito pogovorimo.

Lastnik mora vedeti, da s krvnimi testi ne moremo dokazati ali izključiti alergije na hrano. Vedno (z izjemo, kadar so znaki očitno sezonski) najprej uvedemo hipoalergeno dieto za obdobje dveh mesecev. To pomeni, da žival 8 tednov uživa zgolj hipoalergeno hrano, nič drugega. Priboljški ali hrana, ki pade z mize so strogo prepovedani. Zaradi tako dolgega obdobja so lastniki pogosto nejevoljni in nepripravljeni sodelovati. Vendar šele, ko smo izključili alergijo na hrano, je testiranje na okoljske alergene smiselno, saj namen testov ni diagnoza alergij (to smo potrdili že z izključitvijo drugih vzrokov), ampak zdravljenje z imunoterapijo. Gre za drage teste in doživljenjsko zdravljenje, česar se mora lastnik pred odvzemom zavedati. Pomembno je tudi, da lastnik ve, da zdravljenje ni vedno 100% uspešno, je pa najboljše kar imamo trenutno na voljo in v veliki večini primerov izboljša klinične znake bolezni.

 

Starejši psi več spijo, kažejo manj navdušenja za igro, se težje gibljejo, slabše vidijo in slišijo.  Popolnoma normalno je, da jim včasih uide tudi v stanovanju in da so zmedeni. Saj se vendar starajo! Pa je res tako?

Kognitivna disfunkcija ali z drugimi besedami demenca pri psih, je bolezen, ki je pogostejša, kot si mislimo, saj prizadene 30-60 % psov, starejših od 9 let. Kot Alzheimerjeva bolezen pri ljudeh je demenca pri psih frustrirajoča tako za psa kot za lastnika. Z zavedanjem za kaj gre in kako lahko pomagamo, pa se da kvaliteto življenja z dementnim psom bistveno izboljšati, tako za vas kot za vašega psa.

Gre za degenerativno bolezen možganov, pri kateri prihaja do strukturnih sprememb z nalaganjem določenih snovi ter slabše prekrvavljenosti možganov. Posledično pride do spremenjenega zaznavanja in obnašanja psov, značilne pa so tudi motnje spomina. Pogosto opazimo, da psi tavajo po stanovanju, so nemirni, zmedeni, ne prepoznajo lastnikov in ukazov, kažejo manj zanimanja za hrano, igro in druženje, se izgubijo v znanem okolju, hodijo na nenavadna mesta, urinirajo ali blatijo v stanovanju itd. Dementni psi se pogosto zagledajo v namišljene predmete ali pa pridejo na napačno mesto, ko jih pokličemo. Značilne so tudi motnje spanja – psi z demenco so pogosto ponoči bolj aktivni, nekatere muči nespečnost, drugi pa se tudi prestrašeno zbudijo sredi noči, kar je lahko precej dramatično. Pogosto se pri dementnih psih nenadno pojavijo novi strahovi, ki jih prej ni bilo, včasih pa tudi napadalno vedenje.

Lastniki pogosto znake pripišejo starosti, zato ne iščejo pomoči. V primeru, da ste svojega psa med zgoraj opisanimi znaki prepoznali, je pomembno, da se posvetujete z vašim veterinarjem.

Demence se sicer ne da pozdraviti, lahko pa upočasnimo njeno napredovanje in pomagamo pri nekaterih bolezenskih znakih. Pomembno je, da z zdravljenjem začnemo čim prej! Zdravljenje poteka s primerno dieto ali prehranskimi dodatki, ki vsebujejo veliko antioksidantov in omega 3 maščobnih kislin. V nekaterih primerih stanje izboljšajo zdravila iz skupine MAO inhibitorjev ter zdravila, ki vplivajo na prekrvavljenost možganov. Pomembno je tudi, da psa zaposlimo s primernimi igračami in ga učimo novih ukazov. Zagotovimo, da ima pes dovolj dnevne svetlobe in gibanja ter mu nudimo dovolj socialne interakcije. Poskušamo se izogibati spremembam doma – poskrbimo za primerno rutino in ne prestavljajmo pohištva, tako bomo psu prikrajšali nepotrebne dodatne skrbi in zmedenost.

Demenca ne vpliva na življenjsko dobo psa, vpliva pa na njegovo kvaliteto, zato se potrudimo, da bodo njegova zadnja leta življenja, kljub temu lepa.

December velja za mesec veselja, smeha in …čokolade. Je to mesec, ko opažamo več zastrupitev psov s to grešno razvado. Odkar so moderni adventni čokoladni koledarji je teh primerov še več. Pa niso samo otroci krivci, da se njihov štirinožni družinski član prikoplje do čokolade. So primeri, ko so bili čokoladni adventni koledarji spravljeni v predal pa je psu z vztrajnostjo uspelo odpreti predal in pojesti čokoladice. Imel je srečo, da se je teh čokoladic veselil tudi najmlajši član družine in zagnal vik in krik, ko je opazil, da so izginile.

In tako je k nam pričel Štrk, mešanček slabih 10 kg.  Nobenih posebnih znakov ni kazal, če zanemarimo, da je dišal po čokoladi. Skrbniki so povedali, da je pojedel vse čokolade adventnega koledarja. K sreči so proizvajalci koledarjev varčni in so čokoladne figurice manjših velikosti. Štrku smo injicirali apomorfin, ga postavili na vrteči stol, da smo pospešili slabost in kmalu je izbruhal vso vsebino koledarja. Mladi lastnik je gledal v brozgo in zamomljal: “ Diši po moji čokoladi.”

Štrk je imel srečo, da ni imel dovolj časa, da bi našel adventne koledarje ostalih družinskih članov. Situacija bi se lahko grše končala.

Zastrupitev je odvisna od velikosti psa ter količine in vrste čokolade. Do zastrupitve pride zaradi metilksantinov (kofein, teofilin, teobromin), ki so prisotni v kakavu. Bolj kot je čokolada temna, manjšo količino mora pes pojesti, da pride do zastrupitve.

Pri 10 kg psu pride do zastrupitve pri 100 g mlečne čokolade (velikost 1 navadne čokolade, npr Milka) in le 35 g črne čokolade ali zvrhani čajni žlički kakava. Če ni minilo več kot 2-3 ure od zaužitja psu sprožimo bruhanje.

Znaki zastrupitve se lahko pokažejo po 4 urah, običajno pa po 6 do 12 urah in so bruhanje, driska, nervoznost, zanašanje in krči, pohitreno dihanje in utrip, izguba zavesti ali epileptični napadi.

Resnost znakov je odvisna od količine čokolade oz kakava, zastupitev pa je v visokih odmerkih lahko tudi smrtna (10 kg pes bi moral pojesti približno 5 mlečnih čokolad Milk). Znaki zastrupitve lahko trajajo dneve.

Običajno je prognoza dobra tudi s podporno terapijo, v primeru živčnih znakov pa je nezanesljiva. Če je minilo več ur od zaužitja psu nudimo podporno terapijo z infuzijami, zdravili proti slabosti in drugimi zdravili glede na znake, ki jih ima pes.

Tablete proti parazitom se med seboj razlikujejo, nekatere delujejo le na gliste, druge tudi na srčno glisto, razlikujejo pa se tudi po okusu in posledično ješčnosti. Nekatere tablete bo pes oziroma mačka pojedla sama ali, če jo damo s priboljškom. V primeru, da je tableta grenkega okusa in je pes oziroma mačka ne bo hotela pojesti sama, pa je potrebno tableto potisniti čim globje v gobček – lahko z roko ali s posebnim nastavkom za ta namen. Glavo nato privzdignemo, gobček zapremo in nežno masiramo področje vratu dokler tablete ne pogoltne. Lahko se zgodi, da se ob tem začne sliniti. Če tablete noče pogoltniti, si pomagamo tako, da v gobček s strani z brizgo stisnemo malo vode, da tableto lažje pogoltne.

Gliste se lahko prenašajo na ljudi preko iztrebkov, v katerih so jajčeca glist in povzročajo podobne klinične znake kot pri živalih ter še mnoge druge težave. Zato je posebej pomembno, da smo pozorni na osebno higieno in si po rokovanju s pasjimi in mačjimi iztrebki skrbno umivamo roke. Pasje iztrebke vedno pospravimo za svojim psom. Poskrbeti moramo tudi za preventivo. Obstajajo različni preparati za pse in mačke, tako v obliki tablet, past kot ampul. Če velja, da je pes v stiku z divjimi živalmi (npr. spuščen v gozdu), če ga hranite s surovim mesom ali če je v gospodinjstvu z imunsko oslabljenimi posamezniki oziroma otroki, je priporočljivo psa razglistiti enkrat mesečno, sicer zadostuje odmerek enkrat na tri mesece. Mladičke je treba razglistiti bolj pogosto, začnemo lahko že pri starosti dveh tednov in nadaljujejo na dva tedna do prvega cepljenja, nato pa jih razglistimo pred vsakim cepljenjem. V primeru zdravljenja – torej, da ste gliste v iztrebkih videli sami, psa razglistimo, nato pa terapijo ponovimo še enkrat čez 14 dni.

Navigacija prispevkov