Srčna glista povzroča dirofilariozo, pri kateri se odrasli paraziti naselijo v srcu in tja odlagajo tudi svoje ličinke. Bolezen se kaže s kašljem, oteženim dihanjem, utrujenostjo in drugimi sistemskimi znaki. Srčno glisto živali dobijo preko okuženih komarjev, ki se nahajajo že na celotnem področju Slovenije, okužbe pa so še posebej pogoste na mediteranskem prostoru. Pogosteje se bolezen pojavlja pri psih kot pri mačkah. Srčna glista je lahko zelo nevarna bolezen, saj je zdravljenje težavno in lahko pride tudi do pogina. S srčno glisto se lahko preko komarjev okužijo tudi ljudje, vendar je običajno potek bolezni blažji oziroma brez kliničnih znakov.

Črevesne gliste povzročajo drisko, zaprtje, napet in boleč trebuh ter bruhanje, slabokrvnost, lahko pa pride tudi do izgube apetita in hujšanja. Pogosto opazimo slabo stanje dlake, občasno pa lahko nekatere vrste glist povzročajo tudi vnetje kože. V redkih primerih, ko je invazija tako huda, da gliste zamašijo črevo ali če pride do hude splošne oslabelosti na primer pri mladičih, pa je lahko bolezen tudi življenjsko nevarna. Mladički se lahko okužijo že v maternici ali po rojstvu preko mleka, odrasle živali pa najpogosteje med ovohavanjem pasjih iztrebkov v parkih.

Invazija s srčno glisto (dirrofillaria immitis) je resna in potencialno smrtna bolezen pri živalih po celem svetu, tudi v Sloveniji – okužena je predvsem obalna regija in Sredozemlje. Povzroča jo srčna glista (dirrofillaria immitis), ki lahko v odrasli obliki zraste tudi do 30 cm in več, ter živi v srcu, pljučih in okoljnih krvnih žilah okuženih živali. Povzroča huda obolenja pljuč, odpoved srca in poškodbe drugih organov v telesu. Primarno prizadene pse, mačke in bele dihurje, živi pa lahko tudi v drugih živalih (volkovi, lisice ipd.). Zakaj so antiparazitiki pomembni in kako priti do strokovnjaka?

Pes je naravni gostitelj za srčno glisto, kar pomeni, da se paraziti v telesu razmnožujejo. Če se stanje ne zdravi se lahko njihovo število poveča – tudi do do več sto primerkov v eni živali. Ker lahko invazija s srčno glisto povzroči permanentno škodo na srcu, pljučih in drugih krvnih žilah psa je preventiva toliko bolj pomembna.

Sam parazit se prenaša preko vektorja – komarja. Odrasla srčna glista v okuženem psu proizvede mikrofilarije – mikroskopska razvojna oblika srčne gliste, ki krožijo po krvnemu obtoku psa. Ko komar piči okuženega psa s krvnim obrokom dobi tudi mikrofilarije, ki se nato v komarju v 10 do 14 dneh razvijejo v infektivno obliko larve. Ob naslednjem ugrizu tega komarja se infektivna oblika srčne gliste prenese na drugega psa. Larve potrebujejo tudi do 6 mesecev, da se iz njih razvijejo odrasle oblike parazita, ki lahko v gostitelju (psu) živijo tudi 5 do 7 let.

V zgodnjih fazah bolezni kliničnih znakov praktično ni, nato pa se lahko pojavijo blag ponavljajoč kašelj, odpor proti gibanju, utrujenost po zmerni aktivnosti, zmanjšan apetit in izguba teže. Ko bolezen napreduje lahko pride do kronične srčne odpovedi in nabiranja tekočine v abdomnu (okrogel, napihnjen trebuh).

Zdravljenje je zahtevno, dolgotrajno in včasih neuspešno – predvsem v napredujočih stadijih. Zato je toliko bolj pomembna preventiva bolezni. V praksi to pomeni, da psi v sezoni, ko so komarji aktivni in se srčna glista teoretično lahko razmnožuje v njih (za to potrebuje temperaturo okolja 14°C ali več) dobivajo preventivna zdravila proti njej. Le ta so lahko v obliki tablet (Milprazon, Nexgard spectra, Simparica trio ipd.), ampule (Selehold, Stronghold) ali injekcijskih preparatov.

Ker je parazit endemičen predvsem v obalni slovenski regiji in Sredozemlju lastnikom psov svetujemo dajanje enega izmed zgoraj naštetih preparatov najkasneje 3 tedne po prvem dnevu morebitne izpostavljenosti komarjem oz. ko se vrnejo iz omenjenih regij.

Zaradi vselej spreminjajočega podnebja in čedalje višjih povprečnih temperatur tudi v centralni slovenski regiji in drugih se v toplejših mesecih (spomladi in poleti) svetuje preventivno dajanje antiparazitikov, ki delujejo na srčno glisto enkrat mesečno.

Toplejši dnevi vabijo v naravo. Je pa to tudi čas, ko v naravi srečujemo vedno več močeradov. Te dvoživke, ki so zime prespale, toplota sončnih žarkov zbeza na plano. Še posebej dejavni so med dežjem, zato se jih je prijel vzdevek znanilci dežja.

Lastniki psov, ki se sprehajajo po travnikih, gozdovih in drugje v naravi, morajo biti v tem času izredno pazljivi. Močerad ima najraje mešan in listnat gozd, saj se z lahkoto skrije med listje, korenine ali odpadlo lubje. Kljub temu, da močeradi že s svojo barvo opozarjajo na nevarnost, se jim psi pogosto približajo iz radovednosti. Žal pa se igra z močeradom za psa lahko konča tudi s poginom.

Močeradi imajo v koži žleze, iz katerih izločajo strup samandarin, ki spada med zelo strupene alkaloide. Strup v stiku s kožo ali sluznico na psa deluje izredno toksično in že po nekaj minutah povzroči hude živčne znake, ki so odvisni od velikosti psa in količine zaužitega strupa. Običajno najprej pride do slinjenja, nato pa do tresavice, krčev, pospešenega in oteženega dihanja, na koncu pa najpogosteje do zadušitve in pogina. Ker ni zdravila ali protistrupa je pomembno, da lastniki vedo kaj narediti v primeru, če njihov ljubljenček poliže, ugrizne ali celo poje močerada.

Najboljša je preventiva – lastnikom svetujemo, da imajo pse na povodcu in jim tako preprečijo, da bi sploh prišli v stik z močeradom. Če pa pride do zaužitja strupa, je potrebno takoj izpirati gobec z velikimi količinami vode, nato pa hitro poiskati veterinarsko pomoč.

Psi so v primerjavi z nami zaradi oblike sluhovodov nagnjeni k vnetjem ušes, zato se lastniki psov pogosto srečujejo s takšnimi težavami svojih ljubljenčkov. Ocenjujejo, da kar 20 % psov trpi za določeno obliko bolezni ušes. Še bolj so izpostavljeni psi z visečimi uhlji in tisti psi, ki imajo določena avtoimuna, endokrina ali alergijska obolenja.

Med najbolj pogostimi so infekcije ušes, ki so lahko glivične ali bakterijske. Tudi zdravi psi imajo v sluhovodih bakterije in glive, ki ohranjajo primerne razmere. Problem nastane kadar pride do spremembe v njihovem okolju, na primer v količini vlage ob plavanju ali prekomernem čiščenju ušes. V spremenjenih razmerah se določeni mikroorganizmi začnejo prekomerno razmnoževati, kar vodi v vnetje sluhovodov.

Vnetje ušes močno srbi, lahko pa je tudi zelo boleče. Psi se zato praskajo, otresajo z glavo in so lahko tudi zelo občutljivi na dotik.

Vnetja ušes povzročajo tudi ušesne garje, občasno pa lahko tudi nekateri drugi paraziti. Garje največkrat najdemo pri mladih živalih, posebej tistih, ki živijo v slabših razmerah in večjih skupinah.

Spomladi in poleti lahko med igranjem v travi pade v uho klasje, možni pa so tudi drugi tujki znotraj pasjih ušes. Simptomi se v teh primerih običajno pojavijo nenadno, po sprehodu in so dokaj intenzivni. V primeru, psa ne pripeljete k veterinarju pravočasno, lahko pride do vnetja ušes in občasno tudi poškodbe bobniča.

Vnetje zunanjega sluhovoda lahko ob napredovali in nezdravljeni bolezni vodi v poškodbo bobniča, čemur sledi vnetje srednjega in notranjega ušesa. Omenjenim simptomom se pridružijo tudi izguba sluha in ravnotežja, trzanje oči in držanje glave na eno stran. Pse pri hoji zanaša, lahko pa tudi izgubijo apetit in bruhajo.

Glede na to, da je vzrokov za vnetja ušes zelo veliko, je pomemben obisk pri veterinarju, ki sluhovod pregleda z otoskopom in s tem oceni čistost sluhovoda, kožo in prehodnost sluhovoda ter vizualizira bobnič. Običajno veterinar vzame tudi vzorec z vatirano palčko, ki ga pregleda pod mikroskopom in s tem postavi diagnozo.

Včasih so potrebne tudi druge preiskave, s katerimi ugotavljamo vzrok ponavljajočih vnetij, na primer krvne, ultrazvočne in druge. S temi lahko postavimo diagnozo alergij, endokrinih obolenj, kot sta bolezni ščitnice in nadledvičnih žlez in avtoimunih obolenj.

Glede na vzrok vnetja veterinar predpiše ustrezno zdravilo, na primer zdravilo proti parazitom, kapljice za uho (z antibiotikom, zdravilom proti glivam ali protivnetnim zdravilom), dietna hrana v primeru alergij itd. V primerih hude bolečine veterinar predpiše tudi zdravila proti bolečinam. Kadar gre za tujek v sluhovodu ga veterinar na varen način odstrani, kar običajno zahteva pomirjevalo, v primerih hude zamašitve pa je potrebno spiranje ušesa, prav tako s pomirjevalom oziroma v splošni anesteziji.

Pri vseh psih je zaželeno, da ušesa pregledate mesečno. Rdeča, močno umazana in smrdeča ušesa kažejo na bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Preventivno čiščenje ušes naj bo mesečno ali enkrat na dva meseca. Pri psih, ki so še posebej nagnjeni k vnetjem, je potrebna nekoliko večja skrb za ušesa, ki zajema pogostejše čiščenje ušes. Pogostost čiščenja je odvisna od hitrosti nastajanja in količine ušesnega masla, običajno enkrat tedensko pri psih z visečimi uhlji ali ponavljajočimi vnetji. Po vsakem kopanju se ušesa obriše in očisti. Puljenje dlak se v zadnjem času ne svetuje več, saj lahko že s tem sprožimo vnetje.

Se vaš pes praska? Pretirano liže tačke? Ste opazili, da je koža pordela, manj odlakana, polna prhljaja? Vaš pes ima v teh primerih lahko katero od kožnih bolezni, ki mu pogosto zmanjšuje kvaliteto življenja, lahko pa so težave tudi posledica bolj resnih sistemskih obolenj.

Kožne bolezni so med vsemi težavami naših štirinožnih prijateljev najpogostejši vzrok obiska pri veterinarju, takoj za prebavnimi težavami pa so na tretjem mestu vnetja ušes.

Med najpogostejšimi kožnimi težavami, ki jih veterinarji srečujemo v naših praksah so kožne alergije, parazitarne bolezni kože in površinska bakterijska ter glivična vnetja kože. Poleg teh se srečujemo tudi z nekaterimi hormonskimi in endokrinimi vzroki težavami s kožo ter z določenimi avtoimunimi obolenji.

Med kožnimi paraziti so najpogostejše bolhe, lahko pa ima pes tudi kožne garje, uši in druge zajedavce. Med alergijskimi boleznimi poznamo preobčutljivost na hrano in alergijo na okoljske alergene (na primer pršice, trave itd). Tudi težave s ščitnico ter nadledvičnimi žlezami se lahko med drugim kažejo s kožnimi težavami, na primer manj odlakano kožo oziroma brezdlačnimi mesti, ki so praviloma simetrično na telesu živali. Možne so tudi nekatere genetske bolezni, ki so pogostejše pri določenih pasmah in avtoimuna obolenja, pri katerih gre za prekomerni imunski odziv telesa.

Za pravilno diagnostiko je najprej potreben izčrpen pogovor z lastnikom psa, saj nam podatki iz anamneze pomagajo pri postavitvi pravilne diagnoze. Med bolj pomembnimi podatki za pravilno diagnostiko je prisotnost srbeža, na podlagi katerega postavimo sum na parazitarno ali alergijsko bolezen. Lastnika vedno povprašamo tudi glede zaščite živali proti parazitom (z ampulami, tableti), saj s tem pogosto izključimo parazitarna obolenja. Sledi celostni pregled psa in odvzem vzorcev s kože, ki jih pregledamo pod mikroskopom, glede na naravo bolezni pa se na tem mestu lahko svetuje tudi pregled krvi, ultrazvok in drugo.

Če veterinar posumi na alergijo na hrano je potrebna 8 tedenska diagnostična dieta, z omejenim virom beljakovin, ki so najpogostejši alergen pri psih in mačkah. Potrebno se je dobro držati diete, saj lahko že z manjšimi količinami priboljškov ali druge pasje hrane izničimo učinek hipoalergene diete, v primeru, da je pes alergičen na katero od dodanih sestavin. Poznamo diete z novim virom beljakovine in hidrolizirane diete. Pri prvih je treba dobro premisliti, s katerim mesom je pes že prišel v stik skozi celo življenje, nato pa izberemo vir beljakovine, ki ga še nikoli ni jedel (na primer konj, kunec). Obstajajo komercialne diete, ki jih kupimo v specializiranih trgovinah, lahko pa tudi kuhamo sami, vendar se je pred tem treba posvetovati z veterinarjem oziroma nutricionistom za živali. Druga možnost so hidrolizirane beljakovine, ki zaradi premajhne velikosti ne sprožijo alergijskega odziva.

Zdravljenje je odvisno od vzroka in lahko zajema sredstva proti zajedavcem, antiseptične šampone, antibiotike, zdravila proti glivam in drugo. Srbež sam po sebi seveda ni zaskrbljujoč, vendar lahko močno zmanjša kvaliteto življenja psa, saj je pes nenehno v stresu, posebej v hujših primerih, zato se pogosto zdravi tudi srbež ne glede na vzrok.

Kaj lahko storite sami? Z zaščitnimi ampulami ali tableti pse zaščitite proti zunanjim kožnim zajedalcem, kot so bolhe in klopi. Zaščita se svetuje predvsem v toplejših mesecih. Redno kopanje psa pri zdravih psih ni potrebno, saj lahko odstranimo zaščitni maščobni sloj na koži. Na splošno velja, da psa skopamo, ko je umazan. Seveda moramo pogosteje kopati pse z določenimi kožnimi obolenji, na primer v nekaterih primerih alergij po nasvetu veterinarja. Prav tako določene pasme zahtevajo pogostejše umivanje psa. Pri psih z gostim kožuhom in z dlako, ki se rada vozla, se svetuje tudi redno česanje dlake. Kadar pes plava v morski vodi, vsakokratno šamponiranje ni potrebno, zadostuje da psa splaknemo samo z vodo.

Po sterilizaciji oziroma kastraciji preneha izločanje spolnih hormonov, kar ima za posledico upočasnitev bazalnega metabolizma, neposredno pa vpliva tudi na center za lakoto. V več kot tretjini primerov tako pride do nezaželene debelosti, zato je v takih primerih potrebno zmanjšati količino hrane, ali pa uvesti manj kalorično dieto. Ne smemo pozabiti tudi na ohranjanje fizične aktivnosti psa, ki prav tako vpliva na zdravo in srečno pasje življenje.

Do neke mere to drži. Po kastraciji so psi manj dovzetni za neprijetne in potencialno nevarne pobege od doma, zmanjša se agresivnost do drugih psov, manj pa je tudi neželenega vedenja, kot je naskakovanje ter markiranje. Prav zaradi naštetih vedenjskih težav se mnogi lastniki pravzaprav odločijo za kastracijo. Dokazano kastracija vpliva na agresivnost in libido ( oboje se s kastracijo zmanjša). Kastrirani psi so značajsko bolj umirjeni , kar pa nekaterim lastnikom ni več všeč. Vedeti moramo, da spremembo v obnašanju psa mnogi lastniki povezujejo s kastracijo, čeprav gre pri psu za normalno, fiziološko spremembo obnašanja, sploh če čas kastracije sovpada s prehodom adolescence na odraslo dobo psa.
Kastracijo psa svetujemo opraviti zaradi zgoraj omenjenih vplivov na obnašanje in dejstva, da današnji psi ne živijo prosto v naravi kot njihovi predniki.
Pomembne indikacije za kastracijo psov so medicinske narave, z njo namreč zmanjšamo tudi možnosti za nastanek tumorjev na modih ter benigne hiperplazije prostate, ki pri starejših nekastriranih samcih pogosto povzročajo zaplete.

Navigacija prispevkov