Slika

Uvod

Jetra imajo osrednjo vlogo v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob, pri razstrupljanju presnovkov, skranjevanju maščobe, glikogena, vitaminov in mineralov v sledovih. Dietna prehrana ob medikamentozni terapiji pri živalih z jetrnimi obolenji je ključnega pomena za boljše in hitrejše okrevanje. Glavna priporočila posameznih hranil izhajajo iz potreb normalnega, zdravega organizma živali in iz študij humanih pacientov z cirozo jeter ter hepatoencefalnim sindromom. Večina veterinarskih pacientov z boleznimi jeter pa ne trpi za jetrno odpovedjo, zato nižja količina beljakovin, premalo energije in negativna bilanca dušika, niso ustrezni za te bolnike. Različna obolenja jeter obravnavamo glede hranilnih potreb posebej.

Energija

Maščoba je pomemben vir energije. Presnova maščob v jetrih je večplastna in zaobjema: 1. sintezo maščobnih kislin in trigliceridov, 2. sintezo fosfolipidov in holesterola, 3. presnovo lipoproteinov in 4. sintezo žolčnih soli. Maščobne kisline nastanejo iz prekurzorjev ogljikovih hidratov s konverzijo le-teh v acetil -CoA. Maščobne kisline so shranjene v jetrih kot trigliceridi. Ko se izrabijo zaloge glikogena, se mobilizirajo maščobne kisline iz maščobnega tkiva in poveča se stopnja jetrne oksidacije. Nastajajo ketonska telesa, pomemben vir energije za periferna tkiva (možgani, mišice, idr.)(1).

Pri jetrnih obolenjih je potrebna zadostna količina energije, da se ustavi katabolizem aminokislin kot vir energije, da se prične sinteza beljakovin in konča periferna lipoliza. Maščobe v dieti imajo visoko kalorično vrednost in povečajo palatibilnost.

Psi in mačke z jetrno odpovedjo dobro tolerirajo tudi večje količine maščob (30-50% od celokupnih kalorij)  razen v primerih obstrukcije žolčevoda, holestaze, malabsorbcije in vakuolarne hepatopatije (3, 4). Srednje verižne maščobe (do 12 ogljikovih verig) bi naj bile lažje razgradljive in absorbirane od dolgo verižnih beljakovin, vendar o tem še ni kliničnih dokazov za živali (1).

Pacienti z akutnim hepatitisom potrebujejo več energije (so bolj katabolični) kot tisti z kroničnim hepatitisom ali cirozo (3). Dnevna potreba po energiji (25-40% maščob v suhi snovi) pri mačkah z lipidozo, ki so hospitalizirane, je enaka potrebam normalne, zdrave mačke in 1,1-1,2 kratna energiji v mirovanju pri mačkah z lipidozo , ki so doma, pri psih z hepatopatijo kot posledici akumulacije bakra, portosistemskim šantom (15-30%  pri psih in 20-40%maščob  v suhi snovi pri mačkah) in kroničnim hepatitisom z cirozo, v bolnici 1-1,2 in doma 1,4-1,8 kratna količini energije v mirovanju (1). Pri živalih s portosistemskim šantom in hepatoencefalnim sindromom naj bi kot vir energije v hrani prevladovali ogljikovi hidrati (npr. kuruza, riž, pšenica) isc. vsaj 30-50% kalorične vrednosti (1).

Beljakovine

Jetra sintetizirajo in razgrajujejo beljakovine (detoksikacija amonijaka v sečnino). Pri živalih z jetrnim obolenjem je potrebna zadostna količina visoko kvalitetnih, dobro prebavljivih beljakovin, z optimalnim profilom aminokislin za vzpostavitev pozitivnega dušikovega ravnotežja in jetrne regeneracije.  Najhujša komplikacija  odpovedi jeter in portosistemskega šanta je jetrna encefalopatija, kjer moramo še posebej paziti na količino in kvaliteto zaužitih beljakovin. Beljakovine iz mleka in zelenjave so manj encefalogenične od beljakovin iz rdečega mesa, jajc in rib (3).  Zaradi zmanjšane deaminacije v jetrih se v možganih in krvi poveča koncentracija amonijaka, aromatičnih aminokislin (triptofana, fenilalanina, tirozina) in zmanjša koncentracija aminokislin z razvejano verigo (izolevcina, levcina , valina). Vzrok znižanja je v povečanem katabolizmu v skeletnih mišicah in ledvicah kot posledica hiperinzulinizma. Ko se količina razvejanih aminokislin zniža v krvi, se pospeši in poveča prestop aromatičnih aminokislin iz krvi v možgane. V možganih se poveča sinteza serotonina iz triptofana, in oktapamina iz tirozina, ki nadomestita dopamin in noradrenalin. Serotonin je močan zaviralni nevrotransmitor, še večji pa je gama-aminobutirična kislina (GABA), ki nastane z bakterijsko razgradnjo beljakovin v črevesju in se razgradi v jetrih (5). Potrebe po beljakovinah so tudi pri teh pacientih vsaj za vzdrževanje, če jih je premalo, pride do negativnega dušikovega ravnovesja in mobilizacije mišičnih beljakovin, kar poveča hiperamoniemijo.  Pomanjkanje beljakovin ali aminokislin lahko sproži akumulacijo lipidov v jetrih. Delež beljakovin v kalorijah pri psih mora biti vsaj 10-14%, pri mačkah pa vsaj 20%.  Pri mačkah z lipidozo je priporočljiva hrana z 30-40% beljakovin v suhi snovi. Pri psih z hepatopatijo, povzročeno zaradi bakra, so potrebe po beljakovinah 15-30% v suhi snovi, pri psih z portosistemskim šantom in encefalopatijo 15-20% in mačkah 30-35% v suhi snovi ter pri psih z kroničnim hepatitisom in cirozo 15-30% in mačkah 30-45% v suhi snovi. Paciente z jetrno encefalopatijo hranimo z hrano z nižjo vsebnostjo beljakovin (1, 2, 3). Minimalna količina beljakovin v hrani pri zdravem psu je 1,35-1,75 g/kg telesne teže (6-7% presnovne energije), pri jetrni encefalopatiji pa začnemo z 2,1-2,5 g beljakovin/kg telesne teže. Mačka z jetrno encefalopatijo potrebuje 3,3-3,5 g beljakovin/kg  telesne teže (3).

Minerali in vitamini

Jetra skladiščijo nekatere vitamine (D, E, K, A, F, B12) in minerale (baker, magnezij, selen, cink). Pri živalih z odpovedjo jeter najpogosteje primanjkuje vitaminov B, K, kalija in cinka, zato jih je potrebno dodajati. V vodi-topnih vitaminov dodajemo, ko živali bruhajo, imajo poliurijo/polidipsijo, so anoreksične ali so hranjene z doma pripravljeno hrano. Vitamin K dodajamo pri živalih z hepatopatijo, ki imajo moteno koagulacijo in pred invazivnimi diagnostičnimi postopki na jetrih.  Psom z kroničnim hepatitisom in cirozo dajemo antioksidanta isc. vitamina C v odmerku 500-1000 mg/dan in vitamina E 500 IE.

Baker se veže na beljakovine v hepatocitih in izloča z žolčem. Večje holestaze povzročajo zastoj bakra in toksičnost. Nekatere pasme (bedlingtonski terier) so podvržene patološkemu kopičenju bakra v jetrih, kar privede do hudih hepatopatij, zato je potrebna restrikcija bakra (1,25 mg/1000 kcal vzdrževalne energije).

Cink inducira sintezo metalotioneina v enterocitih, le-ta pa močno veže baker v črevesju in blokira njegovo absorbcijo, zato se ga pri živalih z jetrno odpovedjo svetuje v hrani v večjih odmerkih (več kot 200 mg/kg v suhi snovi).

Kalij

Pri pacientih z jetrnimi obolenji je pogosta hipokalemija. Nastane zaradi nezadostnega vnosa, bruhanja, poliurije/polidipsije, idr. Hrana pri tovrstnih pacientih bi naj vsebovala 0,8-1,0% kalija v suhi snovi (1).

Karnitin

L-karnitin transportira dolgoverižne maščobne kisline v mitohondrijski matriks v beta-oksidacijo. Pomemben je tudi pri odstranjevanju odvečnega mitohondrijskega acetyl CoA. Lahko se sintetizira v jetrih, možganih in ledvicah, lahko pa ga dobimo tudi z mesom in mlečnimi proizvodi. Raziskave kažejo, da dodajanje karnitina pri debelih mačkah pospeši razgradnjo maščobnih kislin in zmanjša akumulacijo maščob v jetrih, zato se ga svetuje pri mačji jetrni lipidozi v odmerku 250-500 mg na dan (1, 2, 4).

Vlaknina

Fermentabilna vlakna vežejo dušik iz enteričnih bakterij, vežejo škodljive žolčne kisline, endotoksine in druge bakterijske produkte. Vzdržujejo normoglikemijo in nižajo pH debelega črevesja ter s tem zmanjšajo produkcijo in absorbcijo amonijaka (2, 4).

Taurin

Taurin se sintetizira primarno v jetrih in nanj se vežejo žolčne soli. Z izločanjem žolčnih soli v črevo pri hranjenju pride do znatnega znižanja le-teh. Pri mačkah je omejena sinteza taurina, zato je esencialen. Dodaja se ga predvsem pri mačkah z jetrno lipidozo v odmerku 250-500 mg/dan (1).

Železo

Pri nekaterih pacientih z kroničnim hepatitisom se kopiči železo v hepatocitih in Kupferjevih celicah. Železo je močen katalizator oksidativnih procesov, povezan je tudi z lipidno peroksidacijo membran in organelov. Priporočan odmerek železa pri teh pacientih v hrani je 80-140 ppm (DMB).

PRIPOROČENE VREDNOSTI HRANLJIVIH SNOVI PRI PACIENTIH Z OBOLELIM HEPATOBILIARNIM SISTEMOM v suhi snovi (1):

Hranljive snovi:	Psi:	Mačke:
Beljakovine	15-30%	30-45%
Maščobe	15-30%	20-40%
Topni ogljikovi hidrati	45-55%	30-40%
Skupne vlaknine	3-8%	3-8%
Energija (kcal/g)	več kot 4	več kot 4
Arginin	1,2-2,0%	1,5-2,0%
Taurin (ppm)	–	2500-5000
Natrij	0,1-0,25%	0,20-0,35%
Klorid	0,25-0,40%	0,30-0,45%
Kalij	0,8-1,0%	0,8-1,0%

 

Opomba: pacienti z jetrno encefalopatijo lahko da potrebujejo nižje vrednosti beljakovin.

Kronično obolenje ledvic je ena od najpogostejših kliničnih diagnoz pri starejših psih in mačkah. Značilne zanjo so ireverzibilne in progresivne funkcionalne in/ali strukturne spremembe ene ali obeh ledvic, ki vodijo v nekaj mesecih ali letih v kronično ledvično odpoved in smrt (2). Dietna prehrana je ključnega pomena pri zdravljenju kronične bolezni ledvic saj omogoča zadostno potrebo po hranilih in energiji, omili klinične znake uremije, vzpostavlja porušeno ravnovesje vode, elektrolitov, vitaminov, mineralov, acido-baznega ravnotežja in upočasni progresijo ledvične odpovedi (3).

Dietna prehrana

Dietna hrana pri psih in mačkah je izpeljana iz hrane za zdrav organizem tako, da je zmanjšana vsebnost beljakovin, fosforja in natrija ter povečana količina vitamina B, bazičnost in kaloričnost. Dietni hrani so lahko dodane vlaknine, kalij, arahidonska kislina, omega- 6 in omega- 3 nenasičene maščobne kisline (1, 5).

Oglejte si kratek video posnetek o odpovedi ledvic pri mačkah.

Raziskave kažejo, da imajo psi, hranjeni z dietno hrano v 3. in 4. stopnji kronične bolezni ledvic 75%  manjšo možnost nastanka uremične krize kot psi, hranjeni s hrano za odrasle pse, pri psih, pri katerih nastopi uremična kriza, pa je nastop le-te dvakrat kasnejši. Psi, hranjeni z dietno hrano, živijo 13 mesecev dlje in bolj kvalitetno, kot psi, hranjeni s hrano za odrasle pse. Dietna hrana se priporoča, ko je koncentracija kreatinina enaka ali višja od 2 mg/dl (2.stopnja KBL) (1, 8).

Več različnih raziskav potrjuje, da mačke, hranjene z dietno hrano, živijo dlje, kot mačke hranjene s hrano za odrasle mačke (1, 2, 3, 4). V eni od raziskav, je doba preživetja pri mačkah, hranjenih z dietno hrano, 2,4 krat daljša od ostalih (633 dni v primerjavi z 264.dnevi) (3).

Energija

Pri pacientih s kronično boleznijo ledvic sta glavni vir energije maščoba in ogljikovi hidrati. Visoka vsebnost maščob omogoči dovolj energije v mali količini hrane, saj da dvakrat več energije na gram kot ogljikovi hidrati (npr. 50-60 % energije iz maščob v konzervi Canine Low and Medium Protein Diets, Pedigree). Uremične paciente hranimo z manjšimi obroki zaradi  slabosti, zato potrebujemo hrano, ki vsebuje v malih količinah dosti energije. Potreba po energiji v mirovanju (RER) je pri zdravih psih in mačkah 70 kcal ali 293 KJ presnovne energije (ME) X kg tel. teže na tričetrtinsko potenco. Presnovna energija je skupna energija – energija izgubljena z blatom – energija izgubljena z urinom in tvorbo plinov v črevesju za prebavo. Dnevna potreba po energiji pri psu je 85-220 kcal X kg telesne teže na tričetrtinsko potenco, kar je odvisno od življenjskih pogojev, starosti in aktivnosti psa. Povprečna dnevna potreba energije je 135 kcal/kg telesne teže psa. Pri mačkah je dnevna potreba 60-80 kcal/kg/dan (1,2-1,6 x RER). Pri psih s kronično odpovedjo ledvic je potreba po energiji 1,1-1,6, pri mačkah pa 1,1-1,4 kratna energiji v mirovanju (RER). Potreba po energiji je individualna, kar spremljamo s telesno težo in kondicijo vsakega pacienta posebej (3, 10).

Beljakovine

Sečnina nastaja iz amoniaka kataboliziranih endogenih in eksogenih aminokislin v ornitinskem ciklu v jetrih. Izloča se skozi ledvice in je proporcionalna glomerulni filtraciji ledvic (ne v primeru zmanjšanega volumna krvi). Količina sečnine ni konstanta, zviša se po obroku, bogatem z beljakovinami, pri nekaterih patoloških stanjih (npr. krvavitev v prebavila) in jatrogeno, zniža pa pri nekaterih jetrnih obolenjih (npr. portosistemski šant) in nizko proteinski hrani (1).

Odrasel, zdrav pes  potrebuje minimalno 2,1-2,5 g prebavljivih beljakovin povprečne kvalitete/kg telesne teže na tričetrtinsko potenco. Dnevna potreba pri normalnem, zdravem psu je 4,3-5,0 g prebavljivih beljakovin/kg telesne teže na tričetrtinsko potenco. Prebavljiva energija je skupna energija – energija, ki se izgubi z blatom. Če je prebavljivost beljakovin 75% je potrebno vsaj 12 % beljakovin v suhi snovi. Za zdrave, odrasle mačke se svetuje (AAFCO-American Feed Control Officials) vsaj 26% beljakovin v suhi snovi (10).

Številne eksperimentalne raziskave na laboratorijskih živalih potrjujejo pozitiven učinek zmanjšane vsebnosti beljakovin v dietni hrani, z zmanjšano proteinurijo, upočasnitvijo ledvičnih poškodb in progresivnosti bolezni (6).

Dietna hrana pri psih in mačkah vsebuje manjšo količino visoko kvalitetnih beljakovin, ki nižajo serumsko koncentracijo sečnine in omilijo klinične znake uremije (3). Še vedno je odprto vprašanje, kdaj začeti pri pacientih z KBL s hrano z nižjo vsebnostjo beljakovin. Raziskave ne potrjujejo vpliva količine zaužitih beljakovin na začetek in na progresivnost bolezni (1, 4).  Raziskave, ki potrjujejo pozitiven učinek dietne hrane pri pacientih s KBL, so narejene z dietno hrano, ki vsebuje poleg nižje vsebnosti beljakovin tudi nižjo količino fosforja ali s komercialno dietno hrano in ne samo z nižjo vsebnostjo beljakovin. (2,4,5). Uradno vodilo je, da se prične s hrano z nižjo vsebnostjo beljakovin, ko sečnina preseže 75 mg/dl, saj se takrat že pojavijo klinični znaki uremije (7). Pri psih s KBL se priporoča 14,5-15%, pri mačkah z KBL pa 28-30% dobro prebavljivih beljakovin v suhi snovi (10).

Fosfor

Fosfor se filtrira skozi glomerule ledvic, nekaj se ga reabsorbira v proksimalnih tubulih, ostalo pa se izloči z urinom. V začetnem stadiju KBL, je zaradi hiperparatireoidizma, ob istem vnosu fosforja,  kompenzatorno zmanjšana reabsorpcija fosforja v tubulih in povečano izločanje le-tega z urinom ter zato normofosfatemija. Ob padcu glomerulne filtracije za 20%, adaptacijski mehanizem ne deluje več in pride do hiperfosfatemije. Hiperparatireoidizem je prisoten pri 84% mačk s KBL (100% pri končni stopnji, 47% pri asimptomatičnih mačkah z zvišanimi biokemičnimi parametri). Najden je tudi pri mačkah z normalno koncentracijo kalcija in fosforja v krvi. Retenca fosforja inhibira 1alfa-hidroksilazno aktivnost, ki je pomembna za nastanek kalcitriola- 1,25 dihidroksivitamina D  (1-alfa hidroksilacija 25-hidroksikalciferola v ledvičnih tubulih). Ker pa parathormon vzpodbuja 1alfa-hidroksilazo k nastanku kalcitriola, le-ta deluje povratno in zavira sintezo PTH. Ker ni kalcitriola, ni povratne inhibicije PTH, zato pride do hiperparatireoidizma. Pomanjkanje kalcitriola  povzroči rezistenco kalcija na PTH. In vitro študije dokazujejo, da povišana količina fosforja poveča izločanje PTH. V naprednih stadijih KBL je zaradi nizkega kalcitriola motena intestinalna resorpcija kalcija, zato pri takšnih pacientih pogosto najdemo hipokalcemijo (50% mačk v zadnji stopnji KBL). Kalcitriol skupaj z PTH pospeši resorpcijo kosti pri hipokalcemiji (1, 4).

Pri zdravih psih se priporoča 0,4-0,6% fosforja in 0,5-0,8% kalcija, pri mačkah pa 0,5% fosforja in 0,6% kalcija v suhi snovi.

Zmanjšana količina fosforja v hrani deluje verjetno na ledvice tako, da se zmanjša retenca fosforja, mineralizacija ledvic in prevenira sekundarni hiperparatireoidizem. Raziskave kažejo, da imajo psi z inducirano odpovedjo ledvic, hranjeni z manjšo količino fosforja (0,44%) v primerjavi  z visoko količino fosforja (1,2%) manjšo smrtnost (75% proti 33%) (3, 7). Pri mačkah z inducirano odpovedjo ledvic, hrana z manjšo vsebnostjo fosforja (0,24%) ne povzroča histoloških sprememb, pri hrani z visoko vsebnostjo fosforja (1,56%) pa pride do mineralizacije, fibroze in infiltracije z mononuklearnimi celicami v ledvicah (3, 4). Glavni vir fosforja v hrani so beljakovine, zato ima dietna hrana zmanjšano vsebnost beljakovin in fosforja. Navadno se dieta uvede takrat, ko je količina serumskega fosforja že zvišana in ker se hiperparatireoidizem začne že prej, se svetuje dietna hrana še pred hiperfosfatemijo (4). Pri psih s KBL se priporoča 0,15-0,3%, pri mačkah s KBL pa 0,4-0,6% fosforja v suhi snovi (10).

OMEGA-3 in OMEGA-6 nenasičene maščobne kisline

Nenasičene maščobne kisline v hrani vplivajo na agregacijo trombocitov, fibrinolitično aktivnost , imunski odgovor in krvni pritisk, s tem pa na progresivnost odpovedi ledvic. Eikozanoidi so prostaglandini (PG), levkotrieni, tromboksani in prostaciklini in nastajajo  iz nenasičenih maščobnih kislin, najpogosteje iz arahidonske kisline, v celični membrani. Glavni vir je linolna kislina, ki sodi v omega-6 maščobne kisline. Mačke imajo omejeno jetrno delta-6-desaturazno aktivnost, zato ne morejo spremeniti linolne kisline v arahidonsko in sta obe esencialni. Eikozanoidi iz arahidonske kisline so t.i. serija-2 isc. vazodilatativni PGI, PGE2 in prostaciklin, ki pojačajo glomerulno filtracijo ter vazokonstriktor tromboksan A2, ki zmanjša glomerulno filtracijo in pojača agregacijo trombocitov. Ribje olje vsebuje omega-3 maščobne kisline, proizvaja serijo-3 eikozanoidov, ki so manj potentni vazokonstriktorji in ne povzročajo agregaciji trombocitov. Živali, hranjene z ribjim oljem, imajo manj eikozanoidov serije-2. Raziskave kažejo, da imajo psi, z inducirano boleznijo ledvic, hranjeni z ribjim oljem (omega3), v primerjavi s psi, hranjenimi z govejim lojem (omega-6), nižje vrednosti holesterola in trigliceridov, boljšo glomerulno filtracijo in manjšo proteinurijo. Prav tako je zmanjšana glomeruloskleroza, tubulointersticijska fibroza in intersticijska infiltracija vnetnih celic. Dodajanje omega-3 se svetuje v 3. in 4. stopnji KBL. Do sedaj še ni točno dorečen odmerek in razmerje omega 3: omega 6 maščobnih kislin (verjetno manj kot 3:1) (1, 9, 10).

Acido-bazno ravnotežje

Ledvice so najpomembnejši organ za vzdrževanje acido-baznega ravnotežja. Ravnotežje vzdržujejo s kombinacijo reabsorpcije bikarbonatov iz lumna tubulov in tvorbe le-teh v tubulocitih ter izločanjem vodikovih ionov z amonijakom in drugimi pufri v lumen tubulov. Ko začne pešati funkcija ledvic, se reabsorbira manj bikarbonatov in izloča manj vodika, preostali nefroni tvorijo večje količine amonijaka, vse dokler ni poškodovanih preveč nefronov, kar vodi v metabolno acidozo. Amonijak aktivira komplement, zaradi česar pride do tubulointersticijske poškodbe in progresije bolezni. Metabolna acidoza povzroča katabolizem beljakovin, tako da nastane glutamin, ki se spet porabi za tvorbo amonijaka (ne pri mačkah). Druga pot razgradnje beljakovin je proteolitična, preko keto-kislinske dehidrogenaze. Metabolna acidoza je pogosta pri mačkah s KBL. Raziskave kažejo, da kisla hrana, ki se daje mačkam za topljenje kamnov in preprečevanje nastanka novih, ne povzroča metabolne acidoze, in da acidoza ne povzroča poškodbe ledvic pri inducirani odpovedi ledvic. Metabolna acidoza je prisotna le pri 10% mačk v 3. stopnji KBL in pri 50% mačk v uremiji. Če je premalo bikarbonata ali ogljikovega dioksida v krvi se dodaja bikarbonat ali kalijev citrat (1, 3, 10).

Natrij

Omejevanje soli v prehrani pacientov s KBL je povzeto iz humane medicine. V normalnih okoliščinah se ledvice hitro odzovejo na spremembe v koncentraciji soli. Za odraslega, zdravega psa se priporoča 0,15-0,4% natrija v suhi snovi ali 25-50 mg/kg tel. teže/dan, za mačko pa 0,2-0,5% natrija v suhi snovi. Ledvice z zmanjšano funkcijo omejeno izločajo natrij, zato ob prevelikih količinah zaužite soli pride do retence natrija in hipervolemije ter poslabšanja hipertenzije, če je bila že prej prisotna. Sol naj ne bi vplivala na glomerulno filtracijo, saj pri psih s kirurško zmanjšano ledvično funkcijo ni spremembe v glomerulni filtraciji, če se količina natrija zviša iz 0,5 do 3,25g Na/1000kcal. Tudi pri mačkah s kirurško povzročeno odpovedjo ledvic 2g Na/1000 kcal ni  sprememb v funkciji ledvic. Ob  manjši količini soli (0,5 g Na/1000 kcal) pa pride do aktivacije nevrohumoralne vezi, kar vodi v progresijo bolezni ledvic in izgubo kalija. Optimalna količina natrija za pse s KBL je 0,1-0,25% in za mačke 0,2-0,35%  v suhi snovi (10-40 mg/kg telesne teže/dan). Količina klorida še ni določena, svetuje se 1,5 kratna količina natrija (4, 8, 10).

Kalij

Pri mačkah s KBL je pogosta hipokalemija verjetno zaradi premalo zaužitega (anoreksija),  preveč izločanega kalija skozi ledvica in zaradi hrane z več beljakovinami, kisle hrana in hrane z manj magnezija. Pri pacientih s KBL se izloča več kalija iz distalnih tubulov v lumen in v prebavni trakt (1). Pri mačkah z inducirano odpovedjo ledvic, hranjenimi s hrano, ki je vsebovala o,3% kalija v suhi snovi, je prišlo do hipokalemije, medtem ko so mačke, hranjene z isto hrano in z normalno funkcijo ledvic, imele normalno količino kalija (4). Količina kalija v hrani je proporcionalna količini beljakovin. Pri psih s KBL se svetuje 0,3-0,5%, pri mačkah s KBL pa 0,9% kalija v suhi snovi. Zdrava mačka potrebuje 0,6-1,0% kalija v suhi snovi (10).

Debelost je bolezen, ki se ni »razpasla« le pri ljudeh, temveč svoje kremplje steguje tudi po domačih ljubljenčkih.

Najpogostejši vzrok za pojav debelosti je, da živalica več poje kot porabi. Vzroki so še v pasemski predispoziciji,  povezani so  s starostjo živali,  pa s posegom  sterilizacije in kastracije; po katerih se veliko psov in mačk zredi. Ne nazadnje na telesno težo ljubljenca lahko vplivajo tudi nekatera zdravila. Debelost ima za posledico številne metabolne in ortopedske težave in močno vpliva na kvaliteto življenja in življenjsko dobo.

ŽIVAL in ČLOVEK

Zbližanost, ki jo čutimo do naših štirinožnih prijateljev nas dostikrat vodi do  projeciranja naših želja in načina življenja na živali, brez zavedanja in razmišljanja o tem kako drugačne so živali od nas in  kako močno se motimo, ko mislimo, a potrebujejo podobno nego in prehrano kot mi.

VZROKI ZA DEBELOST

Tako kot pri človeku, je tudi psih in mačkah kar 95% debelosti povezano s preobilnim hranjenjem v določenem obdobju. Največji krivec so brez dvoma priboljški, ki jih naše živali dobijo od mize ali ostanki kosila, ki jih lastniki namenjajo svojim kosmatincem. Škodljive so lahko tudi manjše količine  napačne hrane ali razni posladki za ljubljence.

Velik krivec za pojav debelosti je tudi neupoštevanje načel zdravega gibanja. Vsako bitje nujno potrebuje zadostno količino, svoji vrsti primernega gibanja, da ostane organizem zdrav in vitalen. Gibanje neverjetno dobro vpliva na zdravje organizma, v manjši meri pa k boljši prekrvavitvi mišic, hitrejši cirkulaciji krvi in presnovi hranil pripomorejo tudi masaže in pasivne gibalne vaje. V mnogo manjšem odstotku je debelost pri živalih lahko posledica bolezni, npr. nepravilnega delovanja nadledvične žleze, ščitnice ali pa bolezni trebušne slinavke. Poleg  prekomerne telesne teže pa imajo psi v teh primerih večinoma izražene tudi druge znake bolezni.

Poleg navedenih, so pri debelosti pomembni tudi ostali faktorji. K debelosti so vsekakor bolj nagnjene starejše živali in tiste, ki se premalo gibljejo, saj s tem porabijo manj energije. Poznano je tudi, da so k debelosti nekoliko bolj nagnjene določene pasme in sterilizirane živali. Zato je pri teh ljubljencih treba prehrani posvetiti več pozornosti.

POSLEDICE PREKOMERNE TELESNE TEŽE

Poleg tega, da živali s prekomerno težo enostavno ne zmorejo že nekoliko večjih fizičnih naporov, kar je pogosto povezano tudi z njihovo slabo kondicijsko pripravljenostjo, se pri njih tudi poveča občutljivost za nalezljive bolezni. Pogostejše so bolezenske spremembe na gibalih in hrbtenici. Ortopedski problemi, kot so artroze sklepov, poškodbe križnega kolenskega ligamenta, spondiloartroze hrbtenice, so pogosta obolenja, ki se pojavljajo pri večini starostnikov. Če je ob tem prisotna še prekomerna telesna teža, se hitro vzpostavi nekakšen začaran krog – žival je zaradi ortopedskih težav manj aktivna, ob nespremenjeni količini hrane se telesna teža konstantno veča, kar še bolj obremeni gibala. Določena obolenja , npr. ruptura kolenskih vezi, se zdravi kirurško. Pri predebelih pacientih postanejo rizične vse morebitne operacije , močno se podaljša čas okrevanja po njih, poveča se možnost komplikacij.

Debelost vpliva na pojavnost različnih metabolnih obolenj, obolenj kardiovaskularnega in respiratornega sistema, obolenja sečil.

UGOTAVLJANJE DEBELOSTI

Optimalna telesna teža pri psih je drugače predvsem odvisna od velikosti, telesne konstitucije in obsega mišične mase. Najlažji način za ugotavljanje prekomerne telesne teže pri psih je, da vašega ljubljenčka pretipate v področju prsnega koša. Ob primerni teži moramo na otip z lahkoto začutiti rebrne loke, ne smemo jih pa videti. Ob tem lahko tudi z lahkoto določimo debelino maščobnega tkiva.

ODPRAVLJANJE DEBELOSTI

Včasih se je še težje, kot odpovedovanju lastnim posladkom, upreti prosečim očem naših kosmatincev. S strokovno pomočjo in veterinarskim nadzorom je zato vsekakor lažje priti do želenih rezultatov. S preventivnimi pregledi in nadzorovanjem telesne kondicije se lahko odkrije, ustavi ali upočasni morebitne bolezenske procese.

Vadbeni program se začne pri odločitvi lastnika in spremenjenem pristopu k prehrambenim navadam živali. Za vsakega posameznega pacienta je program prilagojen glede na njegove potrebe. Določi se optimalno telesno težo ljubljenca, ki mora biti dosežena postopoma, saj prehitro hujšanje nosi negativne posledice, izračuna se primeren dnevni obrok, ki se periodično spreminja glede na potek hujšanja in po želji izbere načine telesne aktivnosti (sprehodi, igra, vaje).

S pravilnim pristopom in znanjem lahko brez pretiranih težav pomagate ljubljencu, da zgubi nekaj kilogramov, mu izboljšate kvaliteto in podaljšate življenjsko dobo, ter njegovo ciljno telesno težo tudi vzdržujete.

Pripravili smo program ozaveščanja o debelosti in promocijo zdravja, ki vključuje pomoč pri hujšanju ljubljencev in strokovno izvajanje ter vodenje diete. S pomočjo, dietne prehrane, zadostnega gibanja, vaj in rednih kontrolnih tehtanj bomo skupaj poskrbeli za zdravje vašega ljubljenca in mu omogočili daljše in kvalitetnejše življenje.